Humor, gnus in srh

Nemški celovečerec O ti sranje! (Ach du Scheisse!, 2022, Lukas Rinker) je film o moškem, ujetem v prevrnjen diksi, iz katerega ne more pobegniti, ker je s kovinsko palico, ki mu je prebila podlaket, pribit na njegov pod. Poleg zabavne in vznemirljive mešanice gnusa in komedije – njen velik del izvira iz tega, da Frank trpi smrtne muke z glavo tik ob z blatom napolnjeni straniščni školjki – film zaznamuje predvsem nenehen občutek klavstrofobičnosti, ki ga ustvarja. Ta je nenehno prisoten zato, ker nas režiser postavlja izključno v Frankov subjektivni položaj, in to tako, da je tudi kamera skupaj z njim celotno dolžino filma ujeta v kabini. Vendar pa hkrati z dvoumnimi zvokovnimi in vizualnimi elementi ustvarja vtis nevarnosti zunaj kabine, in sicer v osebi Frankovega sodelavca Horsta, ki se kasneje res izkaže za povzročitelja njegovega trpljenja.

V prvem delu filma srh, ki ga vzbuja figura Horsta, izhaja iz dveh med seboj prepletenih elementov. Kot kmalu izvemo, je Frankova kabina prevrnjena na območju, ki ga bodo zaradi gradnje novega objekta vsak čas razstrelili, medtem ko se nedaleč stran v pričakovanju slovesne eksplozije odvija piknik, ki ga v sklopu svoje kampanje za županske volitve gosti Horst. Prvi od dveh zgoraj omenjenih elementov je zvok, namreč Horstovo nagovarjanje gostov na zabavi preko zvočnikov, ki predstavlja osrednji prijem, s katerim nam film počasi razkriva informacije o dogajanju. Hkrati pa Horstovi govori ne služijo zgolj ekspoziciji, temveč skozi njih njegov glas zaradi svoje absurdne komičnosti dobi srhljiv prizvok. Horst namreč govori z izstopajočo dikcijo, s katero spominja na karikaturo Nemca in ustvarja vtis skrajne neumnosti, zato ima komičen učinek. Toda namesto tega, da bi zaradi svoje dikcije postal tarča posmeha pri svoji publiki, pri njej vedno znova požanje aplavz. In glede na to, da na tej točki filma še o svetu, v katerega je postavljeno dogajanje, ne vemo ničesar, to neskladje med našim odzivom in odzivom Horstovih poslušalcev v nas vzbuja strah, saj čutimo, da se protagonist nanje ne more zanesti za pomoč oziroma da so morda vsi del širše zarote proti njemu.

Drugi element, ki napeljuje na zloveščost Horsta, je njegov plakat volilne kampanje za župana, ki je prilepljen na steno kabine, nasproti Frankove glave, in s katerega se mu Horst široko smeji. Ta vizualni element ima v filmu dvojno funkcijo: prvič to, da Horstovemu glasu, ki ga vseskozi poslušamo, doda obraz, tako da si lažje vizualiziramo njegovo nagovarjanje gostov piknika. Druga funkcija je večkratno vračanje kamere na Horstov široki nasmešek na plakatu, ki zariše kontrast med neznosnostjo Frankove situacije in navidezno neomajnostjo Horstove radosti. S to sopostavitvijo razpoloženj nas film napeljuje na to, da se tudi sam lik Horsta — simbolno, skozi svojo podobo na steni kabine — naslaja nad gnusom in trpljenjem, ki ju mora prestajati Frank. Zaradi tega Horstovi bleščeče beli zobje v naših očeh dobijo zlovešč, psihopatski sijaj, medtem ko Frank o Horstu ne sluti nič hudega in celo računa na to, da ga bo ta rešil. 

Čeprav Horst pozneje v filmu vendarle pokaže svoj obraz, ko se pripelje h kabini in poskuša ubiti Franka, se avra zloveščosti, ki je zaradi opisanih elementov do te točke obdajala Horsta, z njegovim nastopom začne izgubljati. Horst se resda izkaže za antagonista, vendar je prikazan kot precej nesposoben, negotov in paničen, zaradi česar v zgodbo ne vnese na tej točki nujno potrebnega suspenza. Film se namesto tega popolnoma prepusti situacijski komiki likov, ki se pojavijo okoli kabine, s čimer povsem izniči elemente srhljivosti. 

Film tako skoraj povsem preplavi komičnost, ki pa izpade še toliko slabša, saj jo neizogibno postavljamo v kontrast s srhljivostjo, ki jo je vzbujal antagonist v prvi polovici filma in ki je bila spletena iz kompleksne kombinacije več filmskih sredstev, kot taka pa ni bila naključna ali nepremišljena, kot se zdi večidel komike v drugi polovici filma.