Sami v temi in definicija norosti

»Ko se luči ugasnejo smo vsi na istem – povprečni ljudje se ne razlikujejo od norcev, norci pa se z njimi popolnoma zlijejo,« odgovori scenarist in režiser Jack Sholder na vprašanje o osrednji tezi njegovega celovečernega prvenca. Sami v temi (Alone in the Dark, 1982) poskuša skozi svojih 93 minut trajanja združevati žanrske konvencije slasher grozljivk s trditvami škotskega psihiatra R. D. Langa., a se v tematiko mentalne bolezni in ravnanja s pacienti z duševnimi motnjami ne poglobi. Tematika mentalnega zdravja je dandanes zelo relevantna, o njej se veliko govori, zato je pogled, ki ga predstavi film, pogosto toliko bolj površinski. Na mestu, kjer bi morali videti kompleksne ljudi, vidimo le karikature.

Ko majhna vasica v New Jersey doživi prekinitev električnega toka, se iz njenega azila za mentalno obolele osvobodi četverica t. i. »norcev«, ki jih upodobi zvezdniška ekipa igralcev (med njimi Jack Palance in Martin Landau), ki izkoristijo zmešnjavo na ulicah, da se oborožijo in poženejo v tek svoj načrt za maščevanje proti svojemu novemu terapevtu, Dr. Danu Potterju (Dwight Schultz). Zaključek filma se odvija znotraj oblegane hiše brez elektrike, kjer se obupana družina bori za preživetje.

Film lahko postavimo v časovni kontekst tematike, ki jo obravnava. Po mnogih spremembah na področju mentalnega zdravja v šestdesetih letih ZDA, kjer sta bila ključna odloka Lanterman-Petris-Short Act in Medicare and Medicaid Bill, je področje azilov za mentalno obolele v naslednjih dveh desetletjih doživelo transformacijo. Ker je bila večina obolelih pacientov preusmerjena v zdravstveni sistem, ostali pa niso več bili primorani ostati za zidovi proti svoji volji, se je število pacientov v azilih drastično zmanjšalo, arhaične metode zdravljenja kot elektrošok terapija in levkotomija pa so hitro bledele iz sfere sprejemljivosti. Paciente se je vedno zdravilo na individualni ravni z zdravili in terapijami, usmerjenimi na blaženje njihovih simptomov.

To je zeitgeist, ki predstavlja ozadje Samih v temi. Dr. Leo Bain, direktor azila, služi kot ekvivalenca psihiatra R. D. Langa, ki je trdil, da so simptomi mentalnih bolezni obstoječe človeške izkušnje, ki jim je treba prisluhniti, ne pa preprosto zapahniti stran od sveta dokler niso »popravljene«. Film nam predstavi Baina kot prezaupljivega naivneža. Do svojih pacientov ima popustljiv, očetovski odnos, ob namigu, da bi nasilni zaporniki morali imeti poostren nadzor, se zgolj nasmeji. Donald Pleasance ga upodobi kot otopelo, blago osebo, ki reagira na realnosti sveta z lahkovernim presenečenjem. Kamera ga konsistentno prikazuje nad očesno ravnino, da je njegova nizka postava še bolj izpostavljena. Deluje kot karikatura naivnega liberalca, ki verjame v dobroto človeštva napram očitni realnosti. Seveda njegova popustljivost vodi do pobega pacientov, ki mu tudi vzamejo življenje.

V kontrastu nam film prikaže paciente kot nestabilne psihopate brez globine. Njihova dejanja ohranijo le ščepec racionalnosti, njihovi obrazi so pogosto prikazani divje nakremženi, iz bližnjih kadrov, ki izmaličijo perspektivo in jih še bolj dehumanizirajo. Po začetni sekvenci filma vidimo hiter rez na temačen hodnik azila, prikazanega v ostrem kotu, nad katerim se pojavi naslov filma. Iz samega začetka so mentalni pacienti in njihova institucija uokvirjeni kot nekaj strašnega, nevarnega in motečega.

Na samem koncu filma pa nam avtor Jack Sholder razkrije svoj avtorski podpis – eden izmed pacientov se je povsem uspešno “skrival” sredi belega dneva kot novi družinski gost; spet drugemu  uspe pobegniti, družba pa se na njegova nasilna dejanja odzove s spodbudo in sprejemanjem. Razberemo interpretacijo mentalne obolelosti, ki gre navzkriž Langovi – pacienti niso prikazani kot kompleksni ljudje z lastnim pogledom na svet, temveč so res le slasherski zlodeji, ki pa jih družba težko prepozna, saj je cel svet nor.

Po ogledu filma Sami v temi vidimo, da želi film biti več kot skupek klišejev, ki ga opredeli kot slasher; poskuša nam predstaviti unikaten pogled na svet, na realnost, kot jo poznamo in mentalno obolele ljudi, a nikoli ne prebije površinskih stereotipov o t. i. »norih« ljudeh, s katerimi se ne da sporazumeti, kljub poskusom svobodomiselnih naivnežev. Film predstavlja tematsko nasprotje slovitemu filmu Let nad kukavičjim gnezdom (One Flew Over The Cuckoo’s Nest, 1975), ki je prišel na platna celih sedem let prej. Kjer nam Let pokaže humanost in samopodobo pacientov, njihove sanje in težave, nam Sami v temi prikaže črno-belo sliko »norcev in normalnežev«. Tukaj ne vidimo moralnih sivin, v temi le izgleda vse črno.