Intervju z Aronom Horvathom

Šola (2017) mladega režiserja Arona Horvatha (1991) je klasična haunted house grozljivka s kritičnim pogledom na sodobni šolski sistem. Idejo kratkega filma namerava razviti v prihajajočem celovečernem filmu.

Ostrenje pogleda: Vam je bila pri tem filmu bolj pomembna komponenta družbene kritike ali horrorja?

Aron Horvath: Menim, da gresta z roko v roki. Ko sem začel z ustvarjanjem, sem izhajal izključno iz klišejske zgradbe, ki jo poznam — da mladi vdrejo v zapuščeno zgradbo in jih ta požre. Pomembno je tudi, da sem za zgradbo določil prav šolo, saj bi imel film popolnoma drugačno konotacijo, če bi se šlo za npr. tovarno. Pravzaprav med snemanjem nisem imel časa razmišljati o tem, kaj to pomeni, a sem dojel, kakšno težo pravzaprav ima lokacija šole. Ko sem se odločil razviti daljšo verzijo scenarija, sem se vprašal tudi, kaj pomeni, če te šola požre, v smislu šolskega sistema ali pa družbenega sistema, v katerem živimo.

To je v bistvu določen kliše; v grozljivki vpelješ lik, ki je drugačen od drugih in sistema, znotraj česar se skriva njegova moč. Ravno to, da je tujka in ne spada v ta sistem, ji daje moč, da je dojemljiva in prva začuti, da nekaj »ne štima«. Prav tako obstaja jezikovna bariera, in če imaš določen čut omejen, se ti ostali izostrijo.

Aron Horvath

Komu namenjate sporočilo filma — svoji generaciji ali mlajšim, tistim, ki sedaj hodijo v šolo?

O tem sem veliko razmišljal. Po raziskovanju sem prišel sem do zaključka, da se šolski sistem ni korenito spremenil že sto let. Pravzaprav se ni spremenil že od Marije Terezije in naš način poučevanja je zelo zastarel. Sporočilo je sicer obče, a ker poskušam biti v svojih delih iskren, sem v situacijo postavil generacijo, ki jo najbolje poznam — svojo. Ker sam čutim to stagnacijo. Ogromno ljudi po faksu ne ve, kam naprej, ne najde službe, ne znajdejo se. Če bi se osredotočil na mlade, ki danes hodijo v šolo, bi moral izbrati bolj aktualno šolo in prikazati mlajše like. To, da se ukvarjam s svojo generacijo, nosi poseben pomen.

Ali ste motiv zombijev tendenčno oblikovali kot družbenokritični element?

Pri zombijih gre za to, da gremo vsi skozi isti sistem in proces obdelave, pri čemer je edini namen te institucije oblikovati vodljive posameznike, ki so si med seboj enaki kot tovarniški izdelki. Le tisti, ki so dovolj močni ali edinstveni, se skušajo boriti proti temu, funkcionirati izven tega, kar pa je zelo težko.

Ena izmed učenk ni iz te šole niti ne govori slovensko — je to del metafore ali gre za ustvarjanje distance in grajenje suspenza prek njene osamljenosti? Prav tako je prva, ki se zave nevarnosti. Ima to kakšen pomen?

To je v bistvu določen kliše; v grozljivki vpelješ lik, ki je drugačen od drugih in sistema, znotraj česar se skriva njegova moč. Ravno to, da je tujka in ne spada v ta sistem, ji daje moč, da je dojemljiva in prva začuti, da nekaj »ne štima«. Prav tako obstaja jezikovna bariera, in če imaš določen čut omejen, se ti ostali izostrijo. V celovečercu sem se te ideje znebil in vpeljal domačinko, ki se iz tujine vrača domov, kar gledalca postavi v drugačno perspektivo. Spet ima to prednost, da se vrača od nekod drugod, napolnjena je z neko drugačno energijo in ima drugačen pogled na svet. Določene študije tudi kažejo, da se možgani drugače razvijajo, če si celo življenje preživel v enem mestecu, medtem ko se tistim, ki potujejo in vidijo svet, »vse odpira« in se razvijejo na drugačen način.

Ali je scenarij za celovečerec že spisan?

Ja. Lani sem sodeloval na scenaristični delavnici Scenarnica v Ljubljani. Nanjo sem se prijavil s to idejo in jo tam razvijal. Tako je bila prva verzija scenarija končana že septembra. Zdaj sem pri drugi verziji, ki sicer trenutno stagnira.

Kdaj lahko film pričakujemo v kinu?

Zelo težko je napovedati, saj je proces nastanka filma dolg, nabiranje sredstev pa zahtevno. Če bo sreča in bo šlo vse po načrtu, čez tri do pet let.

Komaj čakamo. Najlepša hvala!