Italijan v animiranem filmu šestdesetih let

Program retrospektive italijanskega animiranega filma med mnogimi priznanimi animatorji zastopa tudi Bruno Bozzetto, avtor celovečernega animiranega filma West and Soda (1965) in serije kratkih humornih risanih animacij o gospodu Rossiju.

Po 2. svetovni vojni Italija doživlja velik gospodarski napredek – stavbe rastejo v višino, mesta se širijo, sleherni prebivalec pa ima obvezno svoj avtomobil. V Gospod Rossi kupi avto (Il sig. Rossi compra l’automobile, 1966) majhen, okrogel mož predstavlja povprečnega Italijana, ki najprej le opazuje avtomobilsko mrzlico, nato pa se ob pogledu na ulično reklamo zaljubi v idejo lastnega avtomobila. V animaciji je mesto skicirano, predvsem v sivih odtenkih, v živih barvah so poudarjeni reklamni panoji, napisi na trgovinah in prometni znaki. Vzhičenost nad trendom avtomobilov je ponazorjena z neproporcionalnimi vozili – od velikanskih limuzin, do malih avtomobilčkov – z njimi se vozita tudi mačka in miš. Avtomehanik je karikiran kot kralj v mogočni popravljalnici in za popravilo z zamahom čarobne palice zahteva celo premoženje.

Rossi se ob zdravniškem pregledu in učenju vožnje  pogosto moti, tudi navodila, ki jih dobi, so površna, a vseeno opravi vse potrebne zahteve in ob prejemu dovoljenja ga posveti celo vitez. Bozzetto pokaže na nerazsodnost pri dodeljevanju vozniških dovoljenj, pri čemer je edini dolgotrajen proces podpisovanje gore pogodb ob nakupu vozila. Navdušen nad novim avtomobilom se Rossi vključi v promet. Najprej se obnaša zelo vljudno in potrpežljivo, ker pa se med množico sem in tja hitečih avtomobilov ne znajde, hitro postane tarča maničnih izbruhov voznikov. Film z očitnim pretiravanjem in kaotičnimi prometnimi nesrečami, ki se končajo s kot pločevinke stisnjenimi avtomobili, pogostimi zastoji, zadušljivostjo izpušnih plinov in neskončnostjo iskanja parkirnega prostora prikaže mestni vsakdan v šestdesetih letih. V zmešnjavi razburjenih lastnikov in hitrih avtomobilov tudi Rossiju prekipi. Na avtomobil si pritrdi raketo in tako z vratolomno hitrostjo nadleguje vse v prometu, od policistov, stare gospe do skupine duhovnikov.

Sodobno življenje na humoren način s kančkom tragike prikaže tudi animirani film Življenje v škatli (Una vita in scatola, 1967) v tehniki risane animacije. Celo življenje se odvije v nekaj prizorih, v katerih so predstavljena ključna obdobja v razvoju človeka. Zaznamuje jih obiskovanje posameznih ustanov, ogromnih identičnih pravokotnih sivih zgradb, ki se razlikujejo le v napisih. Ljudje so v primerjavi z njimi pomanjšani. Monotonost rutine prekinjajo redki barvni prizori polni rastlinja in svetlobe, ki predstavljajo pobeg od vsakdanjika. Zadnji del prikazuje pot na delo; razdalja med ustanovo in domom se postopoma krajša, črnina kadra se povečuje, prostor pa se krči v majhen pravokotnik na dnu, ki se na koncu spremeni v krsto.