Italijanski giallo mačke in golobice
Italijanski avtor Sergio Martino se je v filmsko zgodovino zapisal kot mojster giallov, žanrskih filmov, ki prepletajo elemente kriminalnega, skrivnostnega, seksualnega in psihološke groze. Gialli, umetniška dela, sprva značilna izključno za literaturo – izraz v italijanščini sicer pomeni rumeno barvo platnic, v katero so bili odeti šund giallo romani – so kot gibanje doživeli razcvet v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja po razkroju strogih cenzorskih standardov, ki so se s seksploitacijskimi filmi rahljali že dalj časa. Tvoja pregreha je zaklenjena soba in le jaz imam ključ (Il tuo vizio è una stanza chiusa e solo io ne ho la chiave, 1972) je Martinov četrti tovrstni film, ki si je nenavadno dolg naslov sposodil pri Nenavadni pregrehi gospe Wardh (Lo strano vizio della Signora Wardh, 1971), navdih pa črpa iz kratke zgodbe Edgarja Allana Poeja Črni maček (The Black Cat). Zato ni nenavadno, da film, ki ga močno prežema simbolika, za osrednji simbol izbere prav črnega mačkona s pomenljivim imenom Satan. Ljubljenček zagrenjenega pisatelja Oliviera (Luigi Pistilli), ki se namesto v delu raje utaplja v alkohola polnih razvratnih orgijah, do skoraj vseh likov v filmu zavzame določeno pozo, ki se nato preslika na medsebojne Oliverjeve človeške odnose, v prvi vrsti do svoje žene Irine (Anita Strinberg). Do nje je nasilen in ponižujoč, iz česar izvira Irinin strah ne le pred možem, temveč posledično tudi pred Satanom. Opozicijo, v kateri sta Irina in Olivier, nadalje nadgrajuje golobnjak, kjer Irina vzreja in skrbi za golobice, ogroža pa jih prav Satan.
Film prežema in predvsem poganja atmosfera, ki jo vzpostavljajo prepletajoči se prizori groze in seksualnosti. Slednje zaznamuje eksplicitna in ne tako eksplicitna seksualnost (gola telesa in nič manj nedolžni (s)pogledi), ki jo spremlja kinematografija toplih barv. Te v trenutkih suspenza nadomesti domišljena igra senc. Oči so element neverbalne komunikacije, ki je v filmu velikokrat v bližnjem planu, povedo skoraj toliko kot vsebinsko dokaj prazni dialogi. »Dialoškost« pogleda avtor poudari s kadrom-protikadrom, obrazna mimika glavnih igralcev zapolni praznino sicer korektnega dramaturškega loka.
Eksterieri podeželske vile, v kateri bivata Oliveiro in Irina, služijo kot meditativni premori med umori, ki svojevrstno delijo film na manjše dele, ki jih ločujejo »filmska ločila« v podobah vedno bolj izmaličene glave Satana brez enega očesa.
Tvoja pregreha je zaklenjena soba in le jaz imam ključ ni film o iskanju ključa, kdo je morilec in zakaj mori. To nakaže tudi konec – policija svoje delo opravi v stilu bizarnih gangsterskih filmov, kjer storilca primejo zaradi neplačanega parkirnega listka. Martino je svojim četrtim giallom predvsem domiselno uporabil filmska izrazna sredstva, zaradi česar občutek groze, ki ga občutijo liki, ne zapade v absurd ali komičnost, temveč se vklaplja v celostno erotično-psihološko estetiko in atmosfero filma.