Izbrisano čustvo

Vpliv tehnološkega razvoja na človeka in digitalizacija človeškega uma sta tematiki, ki ju je Don Hertzfeldt nakazal že v kratkem animiranem filmu Svet jutrišnjega dne (World of Tomorrow, 2015), v ospredje pa ju je postavil pri Svet jutrišnjega dne – druga epizoda: Breme misli drugih (World of Tomorrow Episode Two: The Burden of Other People’s Thoughts, 2017).

Dekle Emily obišče digitalizirana kopija nje iz prihodnosti, ki se trudi poiskati vse občutke in spomine, ki jih je skozi čas izgubila. Najprej se dogajanje odvija na beli površini, Emily in različica iz prihodnosti imata izrisane samo osnovne dele telesa. Vizualna podoba se popolnoma spremeni, ko se podata na potovanje po Emilyjem umu. Spomini in čustva, po katerih potujeta, so prikazani v spranih odtenkih in abstraktnih oblikah, ki se razprostirajo po prostoru, ki spominja na vesolje. Jasna je razlika med nepravilnimi organskimi oblikami spominov in hladno natančnostjo digitalne Emily, ki je v morju spominov zmedena. Vsak spomin je prikazan drugače; spomin iz otroštva Hertzfeldt avtor prikaže s podobami kadečih se dimnikov termoelektrarne, ki jih ima Emily za »zelene planote«, s čimer se dotakne tudi tematike okoljevarstva.

V prihodnosti so Emilyjin um prenesli v kopijo, ki ji je na las podobna, vendar malo manj človeška, bolj mehanska – ne zna se čustveno odzivati, obnaša se strogo uradno, govori z resnim, monotonim glasom. Kopija se v določenem trenutku spomni, da zna igrati na klavir, ko pa poskusi igrati, zaigra le nekaj naključnih tonov. Svojo nezmožnost igranja klavirja obrazloži s tem, da ga je starejša verzija kopije sicer znala igrati, vendar se je s ponovnim kopiranjem sposobnost izgubila, ostal pa je le medel spomin. Tako kot spomin na koncu zbledi tudi Emilyjina kopija, s čimer avtor opomni na minljivost še tako izpopolnjene tehnologije.