Zgodba odzvanja

Parvana (The Breadwinner, 2017) je animirani film, nastal pod okriljem irskega studia Cartoon Saloon, ki je v zadnjih desetih letih svetu animiranega filma vtisnil močan pečat že z risankama Skrivnost iz Kellsa (The Secret of Kells, 2009) in Pesem morja (Song of the Sea, 2014). Tokrat je režijo prevzela irska režiserka, scenaristka in animatorka Nora Twomey, ki je s studiem sodelovala že pri obeh prejšnjih projektih, a nikoli v vlogi glavne režiserke. Kot producentka je pri nastanku filma sodelovala tudi Angelina Jolie, ki je s svojim imenom doprinesla k prepoznavnosti filma, kar pa ne pomeni, da Cartoon Saloon računa na zvezde – njihov film Pesem morja, denimo, je kljub odsotnosti znanih požel veliko nagrad, med drugim je bil nominiran za oskarja v kategoriji najboljših animiranih filmov.

Parvana pripoveduje zgodbo afganistanske deklice Parvane, ki je primorana pri devetih letih zapustiti svojo družino, se na hitro odtrgati od vsega poznanega in vstopiti v novo izkustveno območje. V tem pogledu je podobna Brendanu in Saoirse, glavnima protagonistoma prej omenjenih filmov, ki se podobno kot Parvana odpravita na pot odkrivanja sveta in raziskovanja svojega mesta v njem. Vse tri filme tako povezuje tematika podajanja v neznano, nekakšne iniciacije, ki v plemenskih skupnostih pomeni soočenje s svetom in simbolni prehod v odraslost. Ta tematika je pri vseh treh vizualno izražena z uporabo simetrije in krožne ureditve kadra, v katerem je protagonist pogosto izgubljen v poplavi napadalnih entitet, ki v krožnosti svoje razporeditve spominjajo na maternico in vizualno uvajajo temo simbolične smrti in vnovičnega rojstva.

Podobno kot Brendan in Saoirse, tudi Parvana svojo moč za soočanje s svetom črpa iz pripovedovanja oziroma poslušanja zgodb, pri razumevanju česar moramo potegniti ločnico med zgodbo in pripovedovanjem. Zgodba glavnim protagonistom namreč ne omogoča izhoda iz sveta, v katerem živijo, pač pa ravno nasprotno, omogoča jim vrnitev k njemu. Prek pripovedovanja zgodb dobimo stik s samimi seboj in z družbo, v kateri živimo, pripovedovanje nam omogoča ohranitev časa, ki ga množični mediji in njihova logika, ki se neusmiljeno pritihotapi tudi v človeške odnose, hitro pahnejo v pozabo. Ko si izmislimo zgodbo, le-ta kot izgovorjena, vedno izgubi del svojega značaja. Vendar pa ostane kot spominek na izgubljeni čas, kot nekaj, kar nam ne nudi zgolj razumevanja svoje preteklosti in situiranosti v svetu in času, pač pa tudi izhodišče za preplet naše izkušnje z izkušnjami drugih. Skozi čas lahko nekateri elementi naše zgodbe ali pa njihov preplet dobijo simbolični značaj, ki deluje kot združevalni vidik raznoterosti naših individualnih ali kolektivnih izkušenj.

Vsi trije filmi se držijo podobne strukture: prizori iz vsakdanjega življenja se sprva izmenjujejo s prizori, navdahnjenimi z mitologijo (pri prejšnjih dveh s keltsko, pri Parvani s perzijsko), potem pa se po dolgi izpeljavi konflikta, ki ga lahko beremo vedno bolj kot obenem notranjega in zunanjega, oba svetova združita. Tako filmi napeljujejo na vprašanje, ki se ga je dandanes vredno vprašati: je antagonizem sveta naproti posamezniku objektivna ali subjektivna izkušnja? Nam mitološke podobe omogočajo soočenje z nečim v nas, kar se izmika racionalni opredelitvi in zato nikoli ne more biti izničeno ali ublaženo, lahko pa je razumljeno skozi mitologijo, ki namesto z besedami operira z oblikami, elementi in barvami? Morda tudi zaradi vsega tega Parvana precej bolj kot druga dva filma krene v smeri prikazovanja aktualnih družbenih razmer – antagonizem, ki ga mora glavni protagonist razrešiti, je tako intimne kot tudi širše družbene narave, umeščen je v širšo družbeno stvarnost, ki je vsem poznana s televizijskih zaslonov in družboslovnih raziskav. Vprašanje, ki se tu zastavlja je: lahko prebijemo televizijske ekrane in jeklene plasti znanstvenega besednjaka, da bližnji vzhod in tamkajšnje življenje spoznamo intimno, brez pokroviteljstva, lahko vizualna umetnost igra vlogo nove mitologije, ki ima moč, da navidezne raznolikosti poveže v skupni imenovalec?

Parvana je postavljena v konkretno, ne pa univerzalno družbeno okolje, pri čimer se ji uspe izogniti stereotipizaciji in črno-beli reprezentaciji likov. Morda ji to uspe ravno zaradi mitološke zasnove, ki v nasprotju s pravljično zasnovo likov nikoli ne deli na črne in bele ali na dobre in zle. Parvanin prehod iz deklice v dečka je pospremljen tako z neodobravanjem kot tudi z odobravanjem, glavni antagonist pa ves čas prehaja med nasiljem in zavedanjem nesmiselnosti tega nasilja. Mitološki okvir filmu omogoča slojevit prikaz človeške narave, ki ni nikoli samo dobra ali zla, na kar nas tako rada navaja racionalistična zahodnjaška miselnost, ki poskuša vse razčleniti in razbiti na koščke, ki jih potem lahko izmenično povzdiguje in tlači navzdol.

Jean-Francois Lyotard v svojih študijah o postmodernizmu piše o tem, kako v plemenskih skupnostih obstaja samo ena zgodba, ki se jo prenaša iz roda v rod. V družbi 20. stoletja, ki jo označujemo z izrazom postmoderna ali informacijska, pa obstaja nešteto zgodb oziroma informacij, od katerih vsaka deluje v drugem kontekstu in svet prepoznava skozi drugačno prizmo. Zgodbe se med seboj borijo, vsaka od njih želi prevladati in zavladati obči miselnosti, zato je nekaj časa prevladujoča ta, nekaj časa ona. V vsej tej bitki zgodb lahko človek izgubi občutek situiranosti v svetu – nekaj časa deluje pod pritiskom ene, nekaj časa pod pritiskom druge zgodbe, nikoli pa zares ne razume, kaj in kdo je, kakšen odnos do sveta ima. Spektakli se vrstijo in uničujejo človekovo časovno premico, tako da sčasoma spomin ni več pomemben, pomembna je samo aktualnost, trend, glamur. To, da pripoveduje zgodbe, da se spominja, človeka naredi trdnega, prizemljenega in sposobnega izraziti lastno stališče. In ravno ta sposobnost pripovedovanja in poslušanja zgodb je v Parvani, pa tudi v prejšnjih dveh filmih Cartoon Saloona, izražena s spoštovanjem in bogatostjo podob.