Prva misel ob omembi animiranega filma verjetno ni ravno soočanje s telesnostjo že zaradi banalne predpostavke, da gre za formo, v kateri so ljudje, torej telesa, odsotni. A po drugi strani je telesnost – ali morda bolje rečeno, utelešenje – bistvo animacije, saj v njej prav nežive stvari postajajo telesa, ki se premikajo, delujejo in reagirajo.

Velikan (L’Ogre, Laurene Braibant, 2017)

A o čem govorimo, ko govorimo o telesnosti kot o prevladujočem elementu animiranega filma? Govorimo o ekscesu telesnosti, o telesu, ki ne deluje prek svojega pomena, ampak deluje le prek svoje gole, prisotnosti, bebave in idiotske. Učinka telesne ekscesnosti namreč ni mogoče zvesti pod pomen, ker deluje onkraj pomena, obenem pa prav zaradi nezmožnosti pomenske opredelitve, anestetiziranja s pomenom, deluje travmatično, tudi nasilno. Kot da je telo ušlo iz nadzora in se širi onkraj oblasti.

Velikanu se moški komaj zbaše v taksi, saj je njegovo telo kot ogromna želatina, v kateri sedi. Njegovo telo deluje kot nekaj, v kar je sam pogreznjen. V gostilni se nažira in nebrzdano raste ter popolnoma zapolni prostor kot balon postane velik kot svet sam, njegovo telo pa se prične prazniti prek vseh možnih odprtin. Telo tu posega v junakovo manevriranje po samem svetu, ni še zares travmatično.

Summer’s Puke is Winter’s Delight (Sawako Kabuki, 2016)

Summer’s Puke se med sabo asociativno prelivajo podobe hranjenja/konzumiranja in bruhanja, ki poteka  ob spremljavi ritmičnega ponavljanja ogabnega grlenega zvoka ob klicanju jelenov. Zopet pa se zdi – še posebej v luči tehtnice, ki od 50 prehaja do 0 kilogramov – da gre za način nemogočega discipliniranja telesa in poskusa užitka v samem discipliniranju, ki je v animaciji sopostavljeno hitro prehajajočim poskusom erotike. Obenem lahko beremo bruhanje kot reakcijo samega telesa, nad katerim se prek spolnosti vrši nadzor.

Vrh telesnosti, ki je potencirana do gnusa in ogabe, zagotovo predstavlja Hot Dog Hands. Gre za enega najbolj neprijetnih filmov, kar jih je bilo mogoče videti na Animateki. Gre za netipičen body horror, ki svoj izraz najde v ročni risani tehniki, ki s svojo staromodnostjo  še bolj poudari kontrast svojega efekta. Po domače rečeno, gledamo nekaj, kar je videti kot naivna risanka, čutimo pa totalen telesen stud.

Hot Dog Hands (Matt Reynolds, 2016)

Punci, znani kot Hot Dog Hands, ki ima že tako več kot deset prstov, se ti začnejo množiti. Zrastejo ji na dlani in po roki vse do komolcev. Ko vidi oglas za kirurške posege odvečnih telesnih pritiklin, v nabiralniku sreča bitjece, ki jo odpelje v podzemno kraljestvo, kjer nekakšni škrati-vilini v dolgih vrstah čakajo, da bodo lahko ugriznili v njene prste. Nekoga z njimi celo podoji.

V kontekstu telesnosti je precej zgovoren prvi prizor animacije, v katerem poštarski dron izstreljuje pisma pred hiše. Punca ima teh pisem pred vhodom že celo goro. Kot bi film želel reči: v telo mečemo neke pomene, neka pisma, od česar se telesu zmeša in začne mutirati v primordialno grozo.

Pisma so prav tisti poskus zajetja telesa v neko označbo oz. v nek pomen, na katero telo žolčno reagira in še stopnjuje svojo ekscesnost, ki svoj najboljši izraz najde v tem, da se deli telesa začnejo množiti na mestih, kamor ne spadajo.

V omenjenih filmih gre torej za izkušnjo lika prek izkušnje telesa, ki postane telesna izkušnja tudi za samega gledalca. Subjektovo stanje je prikazano prek telesa, ki prevzame nadzor in ni več le orodje, pač pa agens samega subjekta.