Izpraznjena smisla

Kratki film Ramina Bahranija Plastična vrečka (Plastic Bag, 2010) se tako kot njegovi celovečerci ukvarja z aktualno družbeno problematiko. Če njegovi odmevnejši zgodnji celovečerci (Prikoličar [Man push cart, 2005], Chop Shop [2007] in Zbogom, Solo [Goodbye Solo, 2008]) skozi prikaz vsakdana odrinjenih prebivalcev velikih mest obravnavajo begunsko problematiko v Ameriki, se v Plastični vrečki Bahrani posveti okoljski problematiki. Namesto priseljencev, ki so jih v zgodnejših filmih igrali naturščiki, za protagonistko postavi plastično vrečko.

Ekološko problematiko in neizogibne posledice onesnaževanja obravnava na izviren način. Za razliko nekaterih dokumentarcev, ki se sorodne tematike lotevajo didaktično, senzacionalistično se Plastična vrečka osredotoči na »življenje« ene same vrečke, katere misli v off-u pripoveduje glas Wernerja Herzoga.

Počlovečena vrečka pripoveduje o svojem življenju, ki se zaradi njene neuničljivosti spremeni v epopejo iskanja lastnega smisla. Slednjega izgubi, ko jo njena lastnica, ki ji je podarila življenje v trenutku, ko je v trgovini vanjo položila svojo špecerijo, skupaj s pasjim kakcem odvrže. Podobno kot človek se tudi vrečka obremenjuje z iskanjem svojega smisla, ki ji ga najprej predstavlja služenje stvarnici. Vendar odisejada iskanja poti nazaj po zapuščeni Ameriki, skozi katero vrečka mnogokaj doživi in se marsičesa nauči – od prve ljubezni do letenja in potrpežljivega čakanja na piš vetra –, ne obrodi sadov. Popotovanje zaznamujejo dovršena filmska fotografija, ki ne poveličuje le narave, ampak na estetsko privlačen način prikaže tudi onesnažene industrijske predele, ki izpadejo kot melanholična apokaliptična pokrajina, si čimer avtor poudarja vrečkino izgubljenost in osamljenost. K temu pripomore tudi otožna klavirska glasba, ki jo je za film posnel Kjartan Sveinsson, bivši klaviaturist islandske skupine Sigur Rós.

Na svoji poti sreča starejše razcapane vrečke, ki ji svetujejo naj nadaljuje proti oceanu, kjer biva na tone zavrženih vrečk. Po prepričanju slednjih stvarniki zares ne obstajajo, s čimer si podelijo svobodo, ki jo udejanjajo v brezglavem divjanju. Njihovo početje bi lahko primerjali z idejo uživanja v čutnem, kar je tudi možnost, ki jo v iskanju smisla življenja preizkusi Siddhartha preden postane Buda v istoimenskem romanu Hermana Hesseja. Podobno kot Siddhartha se tudi vrečka kmalu naveliča in nadaljuje popotovanje, a kmalu se zatakne in obstane daleč pod gladino, kjer se končno nauči le biti.

Bahrani se skozi epsko popotovanje vrečke okoljske problematike loteva na lahkoten način, ki temelji na humornem pripovedovanju velikega dokumentarista. Kljub komičnosti njegove polomljene angleščine, ki upoveduje prevpraševanje lastne eksistence plastične vrečke, pa lahkotnost usahne z zadnjo povedjo: »Če bi lahko še zadnjič srečala svojo stvarnico, bi ji povedala, da si želim, da bi me ustvarila takšno, da bi lahko umrla.« Zdi se, da je njeno popotovanje trajalo celo več stoletij in da bo sredi morja ostala za večno. Še bolj zaskrbljujoče se zdi, če pomislimo, da je le ena izmed milijonih vrečk.