Sončna melanholija

Kratki eksperimentalni film režiserja Doriana Jaspersa Sončni pes (Sun Dog, 2020) spremlja ključavničarja Fedorja, ki tava po izoliranem ruskem pristaniškem mestu Murmansk. Fedor sanja o zunanjem svetu izven ledenega Murmanska, kjer zaradi subarktičnega podnebja vladata nenehna noč in zadušljiva tema. Išče smisel znotraj nasičenega mesta. V filmu se eksperimentalna glasba zliva s sanjsko atmosfero, ki slika impresije bizarnih, skoraj vesoljskih prostorov negostoljubnega mesta.

Prisotna je rahla distorzija slikovnega polja, ki konstruira dezorientacijo in nestabilnost v prostoru. Podoba je na trenutke nejasna, zabrisana in meglena. Vinjeta in neostrost slike zarišeta nekakšen tunelski vid. Fedorja med blodenjem po praznem zasneženem mestu s tal nagovori nenavadna eksotična globokomorska riba. V navidezno neskončni noči mu zastavi vprašanje »To go where?« Tu se stikajo močne simbolne niti, saj tudi riba prihaja iz najglobljih delov oceana, kjer ne občuti svetlobe sonca, zdaj pa se na kopnem počasi duši v snegu.  Film zabriše mejo med stvarnim svetom in fantazijo. Izgubi se občutek za čas. Ob koncu filma se pojavi surrealističen vrhunec. Ponovno vzide sonce in na haloju neba se zaradi prisotnosti kristalnega ledenega prahu zarišejo obarvani pasovi svetlobe1.

1. Parhelij se lahko pojavi tudi kot obarvani pas svetlobe na katerikoli strani Sonca. Nahaja se 22° stran od Sonca na krožnici haloja in hkrati na isti višini nad obzorjem kot Sonce. Pojavi se lahko kjerkoli na svetu v kateremkoli letnem času, čeprav ni vedno očiten oz. svetel. »Parhelij«. Dostopno na: https://sl.wikipedia.org/wiki/Parhelij?fbclid=IwAR16yRE_Y198JKhcyVXytEcrrp9zK8pf7oGTfcIBimt9B-fPf0CGmaCXlUo; pridobljeno 22. 8. 2020.