Mojstrovina!
Osrednji koncept, s katerim se študijski film Luna Sevnika Igra (Hra, 2019) poigrava, je napoved konca že na samem začetku. »Ubila se bova,« so ene izmed prvih izrečenih besed. Film tako vzpostavlja suspenz brez pravega konflikta. Skorajšnja opustitev konflikta med edinima likoma v kratkem filmu pa še zdaleč ni edina zlomljena konvencionalnost v Igri.
Več o kršenju narativnih pravil in o konceptualnosti filma pa je z nami spregovoril režiser Lun Sevnik.
Ostrenje pogleda: Zakaj je naslov filma ravno Igra?
Lun Sevnik: Naslov nosi dvoje pomenov. Najprej igro moči med njima, na drugi strani pa igro med mano kot avtorjem in vami kot gledalci. Osnovna premisa je vprašanje, zakaj gledaš film, za katerega ti že na začetku povem, kako se bo končal. Predvidevam, da zato, ker upaš, da se to ne bo zgodilo.
V katerem jeziku ste napisali scenarij? Ste pisali v češčini ali ste scenarij dali prevesti?
Sem antitalent za jezike. Po štirih letih na Češkem bi lahko govoril veliko bolje. Vsi pravijo, da govorim dobro, ampak zdi se mi, da še vedno delam veliko osnovnih napak …
Prvi osnutek filma sem napisal v mešanici hrvaščine, angleščine in češčine. Ker je Igra študijski film, sem delal z mentorji, zato je bil v precej zgodnji fazi celoten scenarij preveden v češčino, potem pa sem dal to še nekomu popraviti.
S pisanjem sem začel med počitnicami po prvem letu študija na FAMU. (Igro sem posnel kot zaključni film drugega letnika.) Tako sem do oktobra, ko sem se vrnil na faks, že pripravil prvo verzijo scenarija. Ideja je bila sicer že stara. V prvem letniku sem veliko časa preživel za računalnikom, kar mi je predstavljalo stik z domom. Veliko sem bil tudi na Youtubu, kjer sem klikal na najrazličnejše videe. Med njimi sem naletel na veliko norih. Našel sem članek o ruskem paru, ki sta se na spletnem prenosu v živo ubila. Začel sem se spraševati, ali samomor sploh smem posneti. Za ljudi, tiste, ki so mi bili blizu in so se ubili, nikoli nismo izvedeli vzroka samomora. Po smrti se je govorilo o depresiji, ampak prej je pri njih sploh nismo zaznali. Zato sem se veliko ukvarjal z vzrokom samomora fantov v Igri. Film ne nakaže specifičnega razloga, zakaj se ubijeta. V prvi verziji scenarija je bil kraj dogajanja blokovsko naselje, ampak nisem želel, da bi šlo za političen samomor, ki bi ga naredila zaradi fatalistične situacije. Nisem hotel, da samomor naredita, ker bi v nasprotnem primeru celo življenje delala v Mercatorju. Dogajanje sem zato prestavil v kontekst bogate družbe. Takrat mi je ideja postala zanimiva.
Film je zelo konceptualen, saj gledaš nekaj, za kar ti jaz kot avtor že na začetku povem, kako se bo končalo. Na primer vožnja na motorju na začetku filma mi je zanimiva, ker se peljeta iz desne proti levi in ne obratno, kar je običajna smer gibanja na začetku filma, saj jo povezujemo z napredovanjem. Film te tako počasi pripravlja na to, da se bo končalo, kot se je napovedalo.
Posneli smo dva konca, ker nisem vedel, ali bo film zdržal, ne da bi se ‘vlekel’. Do konca montaže smo imeli v igri verzijo, v kateri se drugi fant ne ubije, a dinamika zadnje podobe bi se tako porušila.
Koliko časa ste razvijali scenarij?
Scenarij sem razvijal približno pol leta. Pri scenariju si vedno vzamem veliko časa. Napisal sem okoli 17 verzij scenarija. (Vse so imele enak konec.) Kljub tendencam, da bi ušel konceptualnosti, in svojemu strahu glede nepojasnjenega vzroka za njun samomor, se mi je vendarle zdelo, da bo film zdržal zaradi logike njunega odnosa, v katerem je eden sociopat, drugi pa mu le sledi. Šlo je za eksperiment. Če bi bila tema manj zajebana ali če bi film trajal pet minut več, ne bi zdržal. Zares edini konflikt med njima se vzpostavi tik pred koncem, ko eden reče, da se tega ne bi več šel, drugi pa mu odvrne: ‘Be a man’. Ponavadi se v filmih takšen konflikt zgodi v prvi tretjini, tu pa tik pred koncem, kar načeloma velja za napako.
Ampak deluje.
Deluje tudi zaradi specifičnosti teme.
Kako je potekal kasting?
Preizkusil sem 150 klincev. Najprej so imeli osnovno improvizacijsko vajo, v kateri je bil eden podrejen drugemu. Potem so vloge tudi zamenjali. Za drugi krog sem si izmislil nove vaje. Fantje na avdiciji dolgo časa niso vedeli nič o vsebini filma. Ena od vaj je na primer bila, da je eden drugemu prinesel rojstnodnevno darilo, v katerem pa je bila – česar kandidatoma nisem vnaprej povedal – pištola. Naročil sem jima samo, da morata biti darila zelo vesela. Vse ostalo pa je bila improvizacija – ko sta zagledala pištolo, sta si morala izmisliti, kaj bosta z njo naredila. Začele so se dogajati zelo zanimive stvari. Kar naenkrat sem o kandidatih izvedel stvari, ki so bile celo bolne. Eden je na primer pištolo znal popolnoma razstaviti in sestaviti. Potem ga je vprašal drugi, kaj bosta z njo. Drugi je brez pomislekov odgovoril, da bosta ubila sosedovega psa, ki ves čas laja. Bil sem šokiran. Ustavil sem vajo in ga vprašal, kako bi to izvedel. Pištolo je nabil in imitiral uboj, potem pa vprašal, če ponovi še enkrat. Rekel sem: ‘Ne rabiš…’ (smeh)
Realnost, ki jo opisuje film, je sicer kruta, ampak realnost, ki sem jo doživel med in po snemanju, je bila enaka. V Karlovih Varih je bila pred projekcijo filma reklama velike češke orožarske tovarne, ki je bila ena glavnih sponzorjev festivala. Njen slogan je bil: ‘We love shooting.’
Kako se je odzvalo občinstvo?
V Karlovih Varih je ena punca zapustila dvorano zaradi paničnega napada. Takrat sem si rekel ‘wow’. Odzivi so bili ali ekstremno dobri ali ekstremno slabi, nič vmes. Eni so mi očitali, da gre za konceptualen film, ki je čisto zanič, ker ne izvemo nič o likih.
(MK:) To je dokaz, da je film dober. Veliko filmov je samo ‘ok’ – redki so taki, ki jih obožujejo ali sovražijo. Čeprav je film konceptualen, je hkrati zelo povezan z realnostjo. Nanj ne moremo gledati kot na nek hermetičen koncept.
Zakaj ste izbrali ravno ta dva fanta?
Kakšen mesec pred začetkom snemanja še nisem imel obeh klincev, ker mi nihče od kandidatov ni bil všeč. Potem mi je Olmo Omerzu povedal za češki film, v katerem igra Rudolf Třisko (Hugo v filmu). Takoj sem vedel, da je to to. Najprej sicer ni bil za, ampak si je kasneje premislil. Ima zanimiv, žalosten karakter. Njegova družina je precej težavna, nekaj časa je bil tudi v popravnem domu.
Milosláva Pecháčka, ki igra Borisa, sem spoznal na fakulteti. Ko sem bil v 2. letniku, je Milosláv prišel v 1. letnik na kamero. Bil mi je čisto nor. Ko sem dobil njegovo sliko, mi je najprej služil kot referenca pri iskanju igralca. Na neki točki pa sem ugotovil, da ga ne bom našel, zato sem se odločil kar zanj.
Na koncu se je pojavilo tudi vprašanje o njuni starosti. Najprej sem želel snemati s še mlajšimi liki, a delo z mladoletniki je lahko pri snemanju hitro vprašljivo.
Kako obsežno ekipo ste imeli?
Ekipa je bila majhna. Snemali smo v stanovanju, tako da niti ne bi mogla biti večja. Snemali smo šest dni, samo en dan zunaj. Bilo je zahtevno in stanovanje nam je šlo na koncu že pošteno na živce.
Zanimivo je tudi, da smo v montaži v celoti odrezali prizor, ki kaže, kako eden izmed fantov ubije psa. Gre za edini glavni prizor, ki smo ga odstranili.
Zakaj ste ga odstranili?
Nismo ga dobro posneli. Bili so zapleti s psom, umetno krvjo in realno pištolo. Mimogrede, orožar za film je totalen rasist, asistent scenografije pa je črnec, tako da je bilo med snemanjem še nekaj zanimive človeške dinamike.
Koliko časa so potekale vaje z igralcema?
Vztrajal sem, da želim vaje izvajati vsaj pol leta. A ker nista profesionalna igralca, nista imela vedno časa.
Mogoče je pa zato tudi dobro.
Nisem prepričan. Zares nista imela veliko za igrati. Vsi zdaj govorijo, kako dobro igrata, ampak v resnici nista recimo v vlogah, kjer bi morala biti zelo čustvena. Le dobro gledata, govorita, premikata se v redu. Ne gre pa za igralski tip filma. Sta, kar sta, in govorita napisane stvari.
Snemanje je bila živčna vojna, a je šlo čez. Sledila je postprodukcija, ki je trajala pol leta. Zelo dolgo smo montirali. Montažerka, s katero delam, je tri mesece pred montažo Igre rodila, tako da sva montirala vsak dan od desetih zvečer do dveh zjutraj. Potem sem šel domov spat, ona pa se je že čez dve uri zbudila.
Zahtevno je bilo ugotoviti, kdaj gremo v filmu predaleč. Mimogrede – po deski sem v resnici uriniral jaz. (Počistil sem za sabo.) S flaškami namreč ni šlo. Vmes sem pokazal tudi svojega tiča, ampak se mi je na koncu prizor zdel preveč ekspliciten in ne bi ustrezal filmu. Odrezali smo tudi, kako se zažvalita. Trenutek mi je bil ljub, ker bi tako na plan prišla homoerotika. Prva verzija scenarija je bila celo napisana tako, da en drugemu pofafata. A ko sem videl igralce, sem si rekel: ‘Lun, you’re already too high.’ Poleg tega je bil Rudolf še otrok.
Želel sem, da postaneta prijatelja, kar potem ni bilo mogoče zaradi razlike v starosti. Na koncu je mlajši začel oboževati starejšega in mu nato pri vsem sledil. To so stvari, ki se zgodijo na snemanju in jih ni mogoče predvideti.
Montaža je bila zelo zahtevna. Struktura je jasna, saj se seveda ne moreta ubiti na začetku. Porodilo se je veliko vprašanj: motor – ja/ne, koliko minut naj traja film … Če delate kratke filme, svetujem, naj bodo res kratki. Če je film daljši od dvajset minut, ga bodo festivali postavili na stranski tir. Lahko namreč sestavijo sklop štirih petnajstminutnih filmov ali pa enega štiridesetminutnega in enega dvajsetminutnega. Redko kateri štiridesetminutni film funkcionira, ker je ustvarjanje srednjemetražca zelo zahtevno. (Zapleti se morajo zgoditi na zelo zahtevnih mestih.)
Najbolj zanimiv del postprodukcije je bilo montiranje komentarjev. Z direktorjem fotografije, ki je moj dober prijatelj in s katerim sva posnela že Voyage voyage (2017), sva jih napisala šeststo.
Sta si izmislila tudi uporabniška imena? Sta potem preverila, ali že obstajajo?
Veliko je internih, tudi perverznih šal. Odločila sva se za trideset likov, izmed katerih jih je deset postopoma odpadlo. Potem sva morala like razviti, tako da so eni spodbujali njun samomor, drugi so ga poskušali preprečiti, nekaterim je bilo popolnoma vseeno. Moj najljubši trenutek, ki se ga je spomnil Krištof, je, ko nekdo reče: ‘I bought this gun on black market,’ in mu nekdo drug odgovori z: ‘I bought my Nimbus 2000 on black market.’
Komentarje sva kot debila pisala štiri noči, potem jih je bilo treba še animirati.
Ko vmes stream ‘zalaga’, zamrzne, ne gre za dejanski ‘lag’, ampak rez. Kar mi je bilo zanimivo, ker tega nisem predvidel vnaprej.
Zakaj niste v končni različici filma pustili več homoerotike?
Če ni pojasnjenega razloga za njun samomor, je lahko na koncu vse, kar vključiš v film že namig. Homoerotiko sem vključil v film, ker me kot tema zanima – zlasti v ekstremnih okoliščinah. Sebe sicer ne dojemam kot pripadnika LGBTQ+ skupnosti. Mi je pa na primer zanimivo, da smo v mladosti s prijatelji včasih skupaj drkali na porniče. Nikoli se medtem nismo spraševali, zakaj ga ne drkamo drug drugemu. Poraja se vprašanje, kje je meja pri drkanju v skupini – kar je prav tako homoerotično –, na kateri točki začneš drkati drugemu?
Sicer se mi pa zdi lik Klare zelo pomemben. Brez nje film ne bi funkcioniral. Pred začetkom snemanja so mi očitali, da film ne vzpostavlja normalne situacije. Po navadi se v filmu najprej predstavi običajno situacijo, nato se uvede nova situacija, ki spremeni običajni potek dogodkov.
Gledalec najprej verjetno ne ve, ali sta v vsakdanjem svetu, normalna. Kar je problematično, ker tako izpadeta kot dva vesoljca, prizadeta človeka. Lik Klare film prizemlji, ker ponazarja realen problem najstnikov in je tako referenca, da sta Boris in Hugo normalna, navadna.
Bi zdaj, ko je film končan, kaj spremenili?
Seveda. Spremenil bi trenutek, ko pokličeta profesorja in mu povesta, da vesta, da je fukal s Klaro, in zahtevata, da si zlomi nogo. Ena različica scenarija se je zaključila s podobo nekoga, ki stopi iz avta z nogo v mavcu. Ta konec se mi je zdel zanimiv, ker se v filmu tako pojavi nemoralno, pedofilsko dejanje. Gre za zelo vprašljivo stvar. Prevpraševanje morale gledalca je glavna stvar, ki me v filmu zanima.
Ste imeli težave pri postprodukciji zvoka?
Težave smo imeli z glasbo in njenim avtorjem, ki je nek česki douchebag, raperski, traperski debil. Moral sem podpisati pogodbo s hudičem in avtorjevemu prijatelju posneti trap video spot. Bilo je slabo. Niso bili moj tip ljudi. Je pa sekvenca z njegovo glasbo vrh filma in sem z njo zelo zadovoljen.
Za festivale je pač treba imeti pravice. Če kratke filme ustvarjate brez budgeta, se izogibajte avtorsko zaščitenih pesmi.
Pri sliki lahko rečeš: ‘Okej, tu bomo odrezali.’ Pri zvoku je težko komunicirati, če se ne ukvarjaš z glasbo. Na primer pri motorju na začetku filma je bilo težko priti do skupne točke – cel mesec smo se ukvarjali z zvokom motorja, ki mi še zmeraj ni všeč.
Nam lahko pojasnite svoj vzgib za študij v Pragi in ne naprimer v Ljubljani?
Problem Ljubljane je, da se vsi poznamo. Lajkamo si stvari, ki niso vredne lajkov. Izdelki, ki sploh nimajo vrednosti jo tako dobijo. Potem ti kot ustvarjalcu začne rasti ego na nečem, kar je zelo ozko. Počutiš se pomemben, čeprav tvoje delo ni zares relevantno. Dosti je tudi zelo dobrih del, ki imajo več potenciala.
Obstajajo podobne pasti v Pragi?
V Pragi filmska scena ni zelo velika, kar je podobna past kot tukaj. Je pa recimo obremenjena s češkim novim valom. Filmarji ga poskušajo kopirati. Tudi FAMU je zgrajen na renomeju mojstrovin iz šestdesetih. Vsi tako čakajo, kdaj bo prišel novi novi val.
Hvala!
Transkribirali: Staš Čebular, Brina Jenček, Lenart Sušnik in Jakob Vogrinec.