Spektakel samomora

Študijski kratkometražni film Igra (Hra, 2019, Lun Sevnik) je narativno zastavljen zelo preprosto: dva šestnajstletnika (Boris in Hugo) na črnem trgu kupita pištolo in na livestreamu v stanovanju storita samomor. Preprostost zgodbe odpira prostor poigravanju, ki poteka na dveh ravneh. Na prvi ravni je to igra življenja in smrti protagonistov, pospremljena s sadizmom, homoerotiko in željo po destrukciji. Na drugi ravni je igra z gledalcem, ki je skozi livestream vmesnik pasivno soudeležen pri dogajanju.

Film se že v uvodu ponaša z nekonvencionalnostmi. Prva, bolj subtilna, je vožnja z motorjem iz desne proti levi, kar je v nasprotju z bolj običajnim gibanjem likov na začetku filmov iz leve proti desni – smer, v kateri v Zahodnem svetu beremo in ki ponazarja napredek. Takoj za tem film »spoila« svoj konec, ko protagonista livestream občinstvu pokažeta pištolo in napovesta samomor, ki ga bosta storila čez eno uro. Vsako dejanje od tega trenutka naprej je naddoločeno z njuno bližajočo se smrtjo. Kultivirano prehranjevanje tako ni več smiselno, zato se lahko brezskrbno obmetavata z ocvrtim piščancem. Uriniranje mimo školjke se prav tako zdi logično. Opogumita se izsiljevati profesorja zaradi njegovega pedofilskega razmerja. Ker se celotno dogajanje (z izjemo nekajsekundne vožnje z motorjem) odvije znotraj stanovanja, ni mogoče izvedeti, kako se Boris in Hugo obnašata v vsakdanjem življenju in kakšen status uživata med sovrstniki. Film ne poda nikakršnih razlogov za njuno željo po smrti in vsakršen namig (npr. potlačene homoseksualne želje, ločitev staršev) je v nekaj trenutkih zavržen. Ostane samo smrt, izpraznjena vsakršnega pomena in višjega cilja.  

Kljub (samo)kvarniku, ki že na začetku razkrije konec, film uspešno gradi suspenz. Hugo vsake toliko podvomi, zaradi česar konca filma ni zares mogoče predvideti. Na neki točki poizkusi samomor celo preklicati, a ga dominantni Boris agresivno prepriča v nasprotno. K napetosti bistveno prispeva tudi rokovanje s pištolo, ki ves čas opominja na njuno odločitev: bahanje pred gledalci, grožnje med likoma, homoerotično poljubljanje pištole ali uboj psa v off-u. Vrhunec film doseže v videospotovski sekvenci, ko Hugo in Boris ob trap beatih »Hudba, love, móda, hoes« razbijeta umetniška dela v buržoaznem stanovanju Hugove družine. Estetizirana destrukcija priča o neobremenjenosti protagonistov s posledicami njunih dejanj.

Dinamičnost poudari kombinacija dveh snemalnih tehnik – klasično snemanje s filmsko kamero, ki spremlja dogajanje v stanovanju, in z računalniško kamero, ki simulira oddajanje v živo. Livestream pospremijo tudi grafični elementi, npr. zapisano število gledalcev, ki prenos tisti trenutek gledajo, in njihove sprotne komentarje v klepetalnici, ki vključujejo naključen spam, spodbude, erotične komentarje, zaskrbljenost, reference na Harrya Potterja … Na komentarje se odzivata, hkrati sama prisotnost občinstva preprečuje pobeg iz nastale situacije, saj bi lahko na internetu postala stigmatizirana kot strahopetca. Film tako posredno lomi četrto steno in vzbudi občutek moralne odgovornosti, ki jo prinaša dejanje pogleda.

Boris in Hugo na koncu uresničita svojo napoved in se eden za drugim ustrelita. Dejanje spremljajo šokirani odzivi uporabnikov, katerih število strmo narašča. Občutek dvoma, ki spremlja celoten film, tu ne izgine, ampak se celo še okrepi. Film se namreč konča s podobo nepremičnega telesa, ki ni prikazano v celoti. Iz videnega je mogoče le sklepati, a zaradi pomanjkanja empiričnih dokazov (npr. krvi, daljšega časa nepremičnosti …) ni mogoče biti povsem prepričan. Film na ta način prikaže pogosto izkušnjo konzumiranja internetnih vsebin. Te so odprte za manipulacije, zaradi česar je velikokrat težko ločevati med resničnim in simuliranim. A tudi če njuno smrt sprejmemo kot dejansko, se v okviru internetne hiperprodukcije, ki razvrednoti še tako bizarna dejanja, zdi kot minoren dogodek.

Lun Sevnik brez moraliziranja prikaže temačen vidik interneta in njegovih uporabnikov. Smrt premesti v javno sfero in jo vpiše v režim internetnega spektakla, ki so pogosto pospremljeni z anonimnimi odzivi, ki lahko tudi (kot pokaže Igra) motivirajo k samomoru.