Je življenje igra ali je igra življenje?

Pogledi na to, kaj »naredi« dober lik v filmu so različni. Nekateri igralci stavijo na to, da se zvesto držijo scenarija in režiserjevih napotkov, drugi želijo lik narediti bolj človeški tako, da vanj vnesejo del sebe. Miroslav Mandić, režiser in scenarist filma Igram, sem (2018), parafrazira Descartesov izrek »mislim, torej sem« in se poglobi v ozadje priprav igralcev, ki želijo svoje vloge odigrati kar se da pristno in pri tem prestopajo meje med stvarnim življenjem in življenjem na filmu oziroma odru.

Film gradijo tri linearne zaključene pripovedi. Prva sledi mladi Sarajevčanki Lini, ki po neuspešnem nastopu na avdiciji vseeno dobi ponudbo za nastop v filmu enega izmed članov komisije, v katerem bi igrala tatico. Da bi se lahko poistovetila z vlogo, Lina iz knjigarne izmakne knjigo, ukrade avtomobil in oropa banko. Ob dejanjih ne občuti krivde. Moralno je povsem neobremenjena, pri čemer ni jasno, ali brezbrižnost izhaja iz opravičevanja, da gre za višji cilj (odigrati tatico tako, da to postane sama), ali iz osebne nihilistične drže, ki ne priznava obče sprejetih družbenih vrednot in norm. Zgodbo prekinjajo meditativni prizori Linine vožnje s tramvajem, ki delujejo kot priložnost za njeno presojo lastnega početja.

Prevpraševanje (z)možnosti posnemanja ljudi z družbenega robu preveva drugo pripoved, v kateri se Niko pripravlja na vlogo brezdomca. Ker ugotovi, da ulica ne prenese »polovičarstva«, se popolnoma odpove prejšnjemu načinu življenja. Da se pravzaprav nikoli ne bo uspel v popolnosti približati temu, kar bi moral odigrati, prikaže prizor, v katerem Niko z nekim brezdomcem zamenja vloge: brezdomec (za)igra Nika, Niko pa brezdomca. Zdi se, da se v Niku vzdrami vprašanje, zakaj v imenu umetnosti sploh posnemati ljudi, katerih pristnost najbolje zaobjamejo oni sami. To ugotovitev odrazi na videz nepomemben pogovor, v katerem brezdomec Niku navrže, da za slikarski motiv ni vredno žrtvovati živali. Je potemtakem za filmsko vlogo vredno žrtvovati svoje življenje?

Če prvi dve zgodbi govorita o težnji vstopa igralca v vlogo, tretja prikaže posledice pretiranega vživetja igralca v svoj lik – pravzaprav dokončnega prevzema umetniške realnosti. Luka po končanem snemanju ne zna izstopiti iz vloge ljubimca in želi nadaljevati z afero iz televizijske nanizanke. Podobno kot pri prvi zgodbi se tudi tu pojavljajo meditativni trenutki – prizori njegove poti s trajektom, ko »sledi« soigralki, in zaključna sekvenca, ko se umakne na morje. Prav ta idejno zaobjame sporočilo filma: premišljevanje o poslanstvu igralskega poklica in posledicah, ki jih to nosi.

Igram, sem je prežet tudi z močno osebno noto. Mandić je vsako od treh pripovedi postavil v mesta, s katerimi ga vežejo posebne življenjske vezi: Sarajevo predstavlja njegov rodni kraj, v Ljubljani živi in dela, v Zagrebu ima sorodnike. Okolje v filmu pravzaprav postane vseprisotni stranski lik, ki se vzpostavlja prek avtohtone glasbene podlage in narekuje ritem zgodb, a vseeno vedno ostaja v ozadju.