Jugonostalgija skozi prizmo kultnih Tomosov
Dokumentarni film Tomos: Narejeno v Jugoslaviji (2018) s kombinacijo arhivskih posnetkov in intervjujev z nekdanjimi zaposlenimi, navdušenci in zbiratelji raziskuje fenomen blagovne znamke, ki je Jugoslovane, pa tudi tujce po svetu, prevzela predvsem z motornimi kolesi. Film je razdeljen na posamezna poglavja, ki odstirajo pogled na različna obdobja Tomosovega razvoja in različne generacije, ki so z njim odraščale. Zaključek in začetek vsakega novega poglavja spremlja prizor sestavljanja motorja, ki je – bolj ko se film približuje koncu – vedno bližje ponovni vrnitvi na ceste.
Kot nakazuje že naslov, se film osredotoča zlasti na jugoslovansko komponento, ki je inherentna Tomosu. Zato ne primanjkuje jugonostalgije, ki jo poleg osebnoizpovednih spominov dopolnjujejo reportaže iz časov, ko je bilo podjetje na vrhuncu in je tudi s propagandnimi akcijami, v katerih se izdelek ne prodaja več kot predmet, ampak izkušnja, pripomoglo k razvoju tipa oglaševanja, značilnega za zahodne kapitalistično usmerjene evropske države in Združene države Amerike. Ena takih kampanj je bilo popotovanje novinarjev Toneta Fornezzija Tofa in Toma Pleterskega, ki sta se leta 1966 s prilagojenima motorjema odpravila na Grenlandijo; film pot prikaže z današnje perspektive, pri čemer je poudarek na premikanju mejnikov, ki naj bi jo ta predstavljala.
Entuziastično atmosfero nekoliko prizemlji zgodovinski uvid dr. Jureta Ramšaka z Znanstveno-raziskovalnega središča Koper, ki bliskovit razvoj Tomosa kontekstualizira skozi politično pozicioniranje na čelu gibanja neuvrščenih, ki je Jugoslaviji odpiralo nove trge, na katere se je ambiciozno širila. Tomos je denimo v Gani leta 1971 ustanovil svojo podružnico, katere začetne nevšečnosti opiše takratni direktor Aurelio Flego. Tamkajšnji delavci so na primer iz tovarne odnašali rezervne dele, ki so jih potrebovali za lastne motorje, Flego pa se tudi spominja, kako težko se je bilo uveljaviti na ganskem tržišču, sicer bolj naklonjenem japonski motociklistični industriji.
Tovrstno izpostavljanje globalno-lokalnih posebnosti predstavlja rdečo nit filma, ko se ta posveča sociološkemu »odtisu« Tomosovih koles. V Kopru, mestu, kamor so iz matične Sežane preselili tovarno, je Tomosova menza postala središče družabnega življenja mladih – leta 1971 je glasbena skupina Boomerang tam priredila enega prvih rokovskih koncertov v tem delu Jugoslavije. Tomos je tako postal del takratnega duha časa, ki je začel hlepeti po svobodi in odprtosti, drugačni od tiste, ki jo je ponujal takratni režim. In čeprav se je podjetje v začetku letošnjega leta zaradi finančnih težav znašlo v stečajnem postopku, tradicija Tomosa živi še naprej: institucionalno v obliki pokrajinskega in motociklističnega muzeja, bolj osebno v obliki garaž zbirateljev in nelegalnih dirk, imenovanih drag race.
Čeprav se film zaključi z opevanjem Tomosove dediščine, se zdi, da zatiskanje oči pred težavami podjetja, ki so se začele že leta 1998, temu odvzame del kredibilnosti in ga v refrenih jugoslovanskih rokovskih uspešnic naredi preveč jugonostalgičnega – film namreč izpusti obdobje po osamosvojitvi, ki je ključno za razumevanje situacije, v kateri se je danes znašlo podjetje. Za odpuščanje, blokirane račune, neizplačane plače in regrese tako v Tomosu: Narejeno v Jugoslaviji na račun idealiziranje mladostniških let, preživetih na motorjih, žal pač ni prostora.