Kako postati eden od njih?

Eden od nas (Einer von uns, 2015) je prvi celovečerni film avstrijskega režiserja Stephana Richterja, posnet po resnični zgodbi o 14-letnem fantu, ki ga je policist ustrelil ob kraji v lokalni samopostrežni trgovini v Avstriji leta 2009. Dogodek je bil takrat medijsko zelo odmeven.

Eden prvih prizorov prikaže najstnika, ki zgleda mrtev – leži sredi prazne, osvetljene trgovine. V prvi polovici se pojavi še več takšnih, pri čemer je treba poudariti, da je v vseh teh prizorih trgovina osvetljena. Šele kasneje, proti koncu filma je prikazan celoten potek tega večera in svetloba se pojavi le mestoma, kar odraža avtorjevo kritičnost do medijev, saj so »osvetlili« le majhen, površinski del te kompleksne in večplastne zgodbe. Richter je povedal, da so se mnogi časopisi postavili na stran policista, češ da je ustreljeni kršil zakon in si s tem zaslužil dobljeni metek v hrbet. Dogodek je nato želel preučiti še sam in kot vir informacij mu je predvsem služil Amnesty in ne množični mediji1.

Film poleg tega incidenta obravnava tudi življenje najstnika in njegovo svobodo ali njeno pomankanje. Glavni lik je Julian, ki je star 14 let in živi v skromnem predmestju. Večino svojih dni preždi z drugimi najstniki na robu parkirišča pred trgovino. Julian se neizmerno trudi izpasti drzen pred drugimi, predvsem pred Markom, ki velja za enega izmed najbolj priljubljenih najstnikov te družbe. Prav on je bil razlog, da je Julian tiste noči sploh vstopil v zaprto trgovino in bil zaradi tega ustreljen. Zdi se, da je Julian na nek način zaprt v svojo družbo in njena pričakovanja. Na to se navezuje tudi sam naslov, saj mora Julian postati nekdo drug, da resnično postane »eden od njih«. To je pripravljen storiti, saj v praznem predmestju ne vidi veliko drugih možnosti. Vtis zaprtosti in pritiska družbe poglablja dejstvo, da se cel film odvija na enem parkirišču ter v (ali na) trgovini poleg njega. Edina izjema so prizori v avtu, ki temu vtisu ne nasprotujejo, saj kažejo na utesnjenost. Z roba parkirišča imajo razgled na razprostran, prazen travnik, ob katerem se morda celo počutijo svobodne, a kamera se stalno vrača k dolgočasnemu in praznemu parkirišču …

1. Kues, Sabine. 2015. »Interview: Stephan Richter«. Cineuropa. Dostopno: http://www.cineuropa.org/it.aspx?t=interview&l=en&did=299009; pridobljeno 5. april 2017.