Ni se treba posebno dobro razgledati po programu Animateke, da opazimo, iz katerih držav prihaja največ filmov. To so razvite srednjeevropske države, pa Velika Britanija, Francija, … Azijskih, afriških in ameriških filmov je precej manj, kar kaže, kako zelo zapostavljena zvrst je še vedno animacija, še posebej na območjih, kjer financiranja za filme ni tako lahko pridobiti. Zato na prvi pogled deluje film Funan (2018) Denisa Doja z zgodbo o terorju, ki ga je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja v Kambodžo prinesla komunistična revolucija Rdečih Kmerov1, kot zanimiva digresija od večine preostalih filmov. Ukvarja se z zgodovinskim dogodkom in obenem v središče svoje zgodbe postavlja družino iz države tretjega sveta.

Funan (Denis Do, 2018)

Ko aprila 1975 oblast v Kambodži prevzamejo Rdeči Kmeri, se množice znajdejo na cestah. Izseliti se morajo iz prestolnice Phnom Penh in začeti pomagati revoluciji v agrarnih zadrugah, ki naj bi pridelovale hrano za ljudstvo in zagnale agrarno reformo. A življenje v njih je precej nedvoumno podobno življenju v delovnih taboriščih. V zmedi, ki jo povzroči prisilno (v filmu skoraj biblično) preseljevanje množic, se znajde tudi mlada družina mame Chou, očeta Khouna in njunega triletnega sina Sovanha. Ko se njun sin s svojo babico izgubi in pristane v oddaljenem taborišču, ki ga staršema oblastniki ne pustijo obiskati, se začne agonija, ki prežema preostanek filma.

Prvo presenečenje, ki ga film prinaša, je, da v njem vsi Kambodžani govorijo francosko; francoščina je bila v Kambodži seveda razširjena kot jezik nekdanjih kolonialistov, vendar pa deluje v Funanu precej bizarno, ko z njo zagrizeni vojaki revolucije (ki kot znak pohujšljivih mednarodnih vplivov uničujejo celo povsem uporabne avtomobile) zagreto kritizirajo vsakršne ideološke in praktične vplive tujih držav. A uporaba jezika, ki je z vsebino dobesedno v konfliktu, je le simptom večjega problema, ki pesti film. Ker pripoved v računalniško animiranem filmu Denisa Doja (režiserja kamboškega rodu, rojenega v Franciji) temelji na kombinaciji izkušenj njegove mame in zgodovinskih dogodkov, se Funan ujame v narativni precep, kjer poskuša biti izpoveden in zgodovinski obenem. Zaradi tega ostaja pripoved ves čas na distanci, kar postane najbolj opazno, ko se v scenariju odprejo najbolj zanimive možnosti za razvoj psihologije posameznih likov: kaj se zgodi s človekovim značajem, ko mora izbirati med preživetjem svoje družine in preživetjem dojenčka, ki mu ga je zaupala umirajoča ženska? Kako človek reagira, ko je njegovo preživetje mogoče le z nepravičnim nasiljem? Ko se začne Funan zanimivo približevati vprašanjem, značilnim za Goldingovega Gospodarja muh, jih le na hitro odstre in kmalu pusti za sabo, nerazdelane na račun napredovanja zgodovinskega dela pripovedi, ki mora zaobjeti skoraj celotno obdobje vladavine Rdečih Kmerov. Zaradi tega ostajajo liki skozi film nerazviti in enaki: pohlevnemu očetu Khounu vsakič, ko bi moral obvarovati svojo družino, spodleti, dokler na koncu mučeniško ne umre prav za svojo družino, kar ga na precej postavljen način osvobodi zamer, ki si jih je s predhodnjo pasivnostjo nakopal pri ženi Chou. Ta je skozi ves film sočutna, vzdržljiva in odločna, a kljub temu vedno znova poražena in zlorabljena (razen zadnjega prizora, ki s končno združitvijo s sinom prinese odrešitev tudi njej). Najbolj bizarno pa izpadejo vojaki Rdečih Kmerov, ki – ne glede na to, ali so moški ali ženske, ali stari ali mladi – skozi cel film govorijo z enakim sikajočim in renčečim tonom, ki ne dopušča nobenega dvoma, da so vsi prvovrstni nečloveški hudobci.

Tako deluje srečni konec kot precej prisiljena katarza, saj ostaja Funan ves čas ravno prav oddaljen od svojih likov, da se arhetipske teme, ki jih odpira (trpljenje, žrtvovanje, sadizem, hrepenenje in končna združitev) izpojejo predvsem kot mnogokrat videni klišeji.

Po ogledu nekaj sklopov kratkih filmov v primerjavi s celovečernimi, se gledalec na Animateki skoraj neizbežno zave, da so morda študentski in zgodnejši kratki filmi, ki jih avtorji posnamejo, nekakšno območje nedolžnega raja, kjer je mogoč tako pripovedni kot formalni eksperiment; zanju pa prostor včasih žal izgine v velikih celovečernih produkcijah s pomembnimi igralskimi imeni in velikimi proračuni.


  1. Rdeči Kmeri – komunistična partija pod vodstvom okrutnega Pol Pota.