Ko mučenec postane mučitelj

Triler Steklena kletka (Tras el cristal, 1986) režijski prvenec Augustíja Villaronge, postavljen v povojna petdeseta leta v Španijo, raziskuje človekove potlačene fantazije, obskurne perverzije, tabuje in posledice, ki jih te pustijo na žrtvah. Vzporedno s krutimi dejanji postavi enega izmed najtemnejših dogodkov dvajsetega stoletja – množične poboje v koncentracijskih taboriščih – kar nakaže že uvodna špica z diaprojekcijo dokumentarnih fotografij iz taborišč.

Klaus je v drugi svetovni vojni sodeloval kot zdravnik, ki je izvajal poskuse na ljudeh. Ena izmed njegovih nalog je bila tudi usmrtitev dečkov z vbrizganjem čistega kisika v srce, pri čemer so na plano prišla njegova pedofilska nagnjenja in vzburjenje nad smrtjo. Svojo fascinacijo je začel raziskovati, podvige zapisovati. V procesu umorov pomembno vlogo igra pogled na mučeni objekt tik pred njegovo smrtjo, kar nakaže že uvodna sekvenca Klausovega pogleda skozi objektiv fotoaparata na žrtev. Med uvodne prizore mučenja se vmešajo kadri zunanjega pogleda skozi okno. Pomemben namreč ni le Klausov pogled, ampak tudi pogled drugega na Klausa, medtem ko ta opazuje žrtve.

Upokojeni zdravnik, ki morda obžaluje svoja dejanja ali pa dejstvo, da po koncu vojne z njimi ne more več nadaljevati, se odloči za samomor, vendar mu spodleti. Priklenjen na umetna pljuča v obliki ogromne steklene komore, na kar se navezuje tudi naslov filma, nadaljuje svoje življenje.

Nekega dne se na vratih razkošne vile pojavi mladenič, ki trdi, da je negovalec in vztraja, naj ga zaposlijo. Služkinja ga že na začetku opiše kot hudiča, ko pa se prvič pojavi na platnu, se izkaže za nenavadno lepega mladeniča s pomenljivim imenom Angelo. A kmalu razkrije svojo obsesijo nad bolnikom. Še isto noč ga obišče in v erotičnem prizoru – nad njim izreče besede »Želiš cigareto? Bi rad kaj zaslužil fant?« in izvede felacijo – vzpostavi dominanco. Kamera pa z uporabo spodnjega in zgornjega rakurza odnos med likoma še poglobi in s tem izpostavi bolnikovo nemoč. Dejanje simbolno predstavlja začetek odnosa med mučiteljem in mučencem, v katerem Angelo prisili Klausa v gledanje poustvarjenih umorov dečkov, med tem pa njega vzburja pogled na Klausa. Simbolno dejanje je hkrati tudi poustvaritev njunega prvega srečanja. Angelo je namreč ena izmed zlorabljenih žrtev, ki zdaj prevzame vlogo mučitelja. Njegova norost se stopnjuje skupaj s propadom notranjosti hiše, ki vedno bolj spominja na koncentracijsko taborišče. Pomembno vlogo igra tudi zvok – umetna pljuča in tiktakanje starinskih ur proizvajajo zadušljivo atmosfero. Glasba z ritmičnimi nizkimi toni godal proizvede suspenz pred vsakim umorom, ki se prelomi z zadnjim izdihom žrtve. Da je povezava z nacizmom še očitnejša, mladenič obleče Klausov plašč, v katerem izgleda kot nacistični poveljnik, tako se začne tudi obnašati. Pomembno vlogo igra tudi Klausova hči Rena, ki fanta kljub njegovi norosti vzljubi in mu pomaga pri »prenovi« hiše.

V zaključnem dejanju se poustvarjanje umorov zaokroži s ponovitvijo začetnega dejanja v obrnjenih vlogah, s čimer se proces konča – Klaus umre, Angelo dokončno zavzame njegovo mesto. V končnem prizoru, ki pri uporabi barv zaradi živo modrih sten v primerjavi z zamolklimi toni notranjosti najbolj izstopa in zato izpade kot sveti obred, se ponovno vzpostavi odnos med mučiteljem in mučencem – Rena, oblečena v dečka, poljubi in se zahvali Angelu, ki sedaj leži v stekleni kletki. Villaronge tako namesto klasične zgodbe o maščevanju v žrtvi ponazori iracionalno, perverzno željo mučenca, da stopi na mesto mučitelja. Klaus, za katerega se zdi, da hoče pozabiti na prejšnja dejanja, se tako znajde v lastnem peklu, v katerem se ponovi njegova preteklost. Zgodovina se ponovi – tokrat kot farsa. V filmu nacizem kot eno izmed najtemnejših in etično najbolj spornih gibanj 20. stoletja služi kot oprijemljiv okvir za izvor krutih sadističnih nagnjenj, hkrati pa nadaljevanje odnosa na metaforičen način interpretiramo kot posledice holokavsta, ki močno zaznamovale in spremenile povojno družbo.   anja v obrnjenih vlogah, s čimer se proces konča – Klaus umre, Angelo dokončno zavzame njegovo mesto. V končnem prizoru, ki pri uporabi barv zaradi živo modrih sten v primerjavi z zamolklimi toni notranjosti najbolj izstopa in zato izpade kot sveti obred, se ponovno vzpostavi odnos med mučiteljem in mučencem – Rena, oblečena v dečka, poljubi in se zahvali Angelu, ki sedaj leži v stekleni kletki. Villaronge tako namesto klasične zgodbe o maščevanju v žrtvi ponazori iracionalno, perverzno željo mučenca, da stopi na mesto mučitelja. Klaus, za katerega se zdi, da hoče pozabiti na prejšnja dejanja, se tako znajde v lastnem peklu, v katerem se ponovi njegova preteklost. Zgodovina se ponovi – tokrat kot farsa. V filmu nacizem kot eno izmed najtemnejših in etično najbolj spornih gibanj 20. stoletja služi kot oprijemljiv okvir za izvor krutih sadističnih nagnjenj, hkrati pa nadaljevanje odnosa na metaforičen način interpretiramo kot posledice holokavsta, ki močno zaznamovale in spremenile povojno družbo.