Ko sestavljaš mašino, preberi navodila do konca

Prvo srečanje s filmom Kratt (2020) estonskega režiserja Rasmusa Merivooja – z opazovanjem vožnje v retro avtomobilu z ravno dovolj oblačnim sončnim zahodom v ozadju – nam obljubi kliše indie filma, mogoče eksistenčno krizo, mogoče roadtrip, mogoče oboje. Ko je film umeščen v estonsko vas, za katero se zdi, da je tako na koncu sveta, da je ni našla niti elektrika, ko starša in lastnika prej omenjenega avtomobila svoja otroka podtakneta babici, si premislimo in se pripravimo na mladinski film, komedijo zmešnjav ali pa parabolo o tem, kako pristni odnosi vedno premagajo hudobno tehnologijo. Morda nepričakovano pa bomo s pomočjo tega filma, njegovi lahkotnosti navkljub, naslovili bivanje in spopadanje z bivanjem v kapitalističnem sistemu.

Otroka Mia in Kevin se sčasoma otreseta dolgčasa, najdeta kolege in se zbližata z babico, čeprav ju ta sili v pomoč pri delu na kmetiji. Utrujena od kmečkega življenja si zaželita zgodbe iz babičinega otroštva, zato babi za lahko noč z njima deli zgodbo o Krattu. Gre za bitje iz estonske folklore, ki ga lahko vsak naredi iz orodij, ki jih najde doma, in ga nato oživi z nekaj kapljami krvi. Kratt bo nato naredil karkoli bo od njega zahteval gospodar, vendar mu bo ta moral neprestano dajati delo, drugače mu bo bitje zavilo vrat. Da bi babico odrešila neprekinjenega dela (in priročno tudi sebe) po recepturi iz knjige z zlatim pentagramom na platnici po prevodu vinjene družinske prijateljice Mia in Kevin s prijateljema zgradita Kratta. Ko se načrt ponesreči in Krattt postane prav njuna babica, pa se hitro sprijaznita s tem, da nekdo izpolni vse njune želje, o trenutku, ko bo dela zmanjkalo pa ne razmišljata preveč.

Čeprav Kratt izvira iz zapuščine estonske mitologije in se sprva tudi v filmu kaže kot le to, se vzpostavi kot nosilec sodobnejših tematik. Mašina, ki nenehno potrebuje delo, do te mere, da si ga pričnemo zanjo izmišljevati, da lahko nemoteno deluje, sovpade z globalno kapitalistično ureditvijo, ki je brez dela obsojena na kolaps. Kakor otroka ne prisluhneta prevodu knjige z navodili za izdelavo do konca (čeprav je nakazano, da ta sploh ne obstaja) in se ne obremenjujeta z razpletom, tako tudi delujočega in dolgoročno vzdržnega načina, kako bivati, ko se bo kapitalizem sesul sam vase, še nismo iznašli. Film se teme loteva z dobrodušnim humorjem in se izogne kazanju s prstom, cikličnost sistema pa po orwellovsko zapakira v na videz lahko prebavljivo pripoved.

Stvaritev Kratta – da babici ne bo treba delati – in pospešena avtomatizacija dela – da bomo vsi imeli več prostega časa – se začne z dobrimi nameni in s ciljem osvoboditve od dela. Vendar se vedno znova izkaže, da je ta osvoboditev možna le v omejenem dosegu, izven katerega je za ceno nje več dela naloženega nečemu ali nekomu drugemu. Znotraj sistema, ki ga poganja delo, je absolutno nedelo nemogoče, saj ga zmeraj omogoča delo nekoga drugega. Nerazumevanje absolutnosti kapitala je v filmu prikazano z naivno otroško logiko, saj izdelava Kratta baje ne bo premamila nobenega razumnega moža kot govori lik v predhodni adaptaciji te iste pripovedi, vendar se izkaže, da mu v filmu podležejo tudi osebe, ki bi naj bile pametnejše, kakršna je guverner mesta, ki se prav tako posluži Krattovih uslug, v epilogu pa gospodarjenje nad njim prevzame sam ameriški predsednik. Razlog za takšno nespametnost pa ždi v obetu maksimizacije dobička. Dobiček in posedovanje sredstev in virov, s katerimi ga proizvaja, naj bi njihovega lastnika osvobodila dela, vendar film nakazuje na to, da si vsakega lastnika proizvodnih sredstev lasti drug lastnik. Hudič, od katerega otroka kupita dušo za Kratta, ki v filmu dela v trafiki privezan na verigo, pravi, da moč zasužnjuje, in četudi je za Mio in Kevina vsemogočna avtoriteta, je sam suženj neke druge višje inštance v proizvajalni verigi, ujete v krog ponudbe in povpraševanja.

S tem ko je opisana problematika zasidrana v Kratta in neokrnjeno naravo vasice, ki se zdi kot iz filma Wesa Andersona z evropskim proračunom, je porušena dihotomija nedolžnega tradicionalizma in romantizacije vrnitve k naravi v primerjavi s pokvarjenimi hiperkapitalističnimi mestnimi metropolami in zavrnjena ideja, da je kapitalizmu mogoče ubežati. Njegovo delovanje je namreč zasidrano v vsakem izmed nas, saj uokvirja naše bivanje, njegove vzorce pa zavedno ali nezavedno reproduciramo tudi sami. Tako se vsi, duhovnik, ki širi vero s pomočjo drona, aktivisti, ki rešujejo sveti gozd za ceno preživetja zakreditiranega gozdarja ali starša Mie in Kevina, ki otrokoma vzameta telefona, da bosta otroka uživala v pristnem otroštvu, znajdejo v istem košu. Ko se starša vrneta z dopusta, otrokoma vrneta telefone in popijeta kavo z babi, je spet vse v najlepšem redu, cikel pa se začne znova.