»Kot mlada deklica sem bila prepričana v tradicionalno ljubezen, ker moja družina ni bila tradicionalna.«

Avtorica Kristina Bursać v film Connected (2018) uvede z idejo tradicionalne ljubezni. Moški glas pripoveduje, da vanjo ni nikoli verjel, dokler ni spoznal tistega dekleta in občutil, o čemer so vsi govorili. Njegove misli spremlja posnetek tabornega ognja, zdi se, kot da bi temo našli naključno, med večernim pogovorom. A kot pove režiserka:

»Dva, tri mesece pred prihodom na delavnico smo z različnimi generacijami, tam od dvajset do štirideset let debatirali o otrocih – ali imajo željo po otrocih, ali želijo imeti partnerja, se poročiti. Izkazalo se je, da večina ne želi imeti otrok, kar se tiče partnerstev, pa ne verjamejo v idilično ljubezen. Na poti v Krško, ko smo že razmišljali o tematikah, sem pomislila, da bila ta tema zanimiva, a nisem vedela, kako se je lotiti, saj ni nobenih oprijemljivih dejstev. Že prvi večer sem ostale udeležence ‘pobruhala’ s svojo idejo. Vsi so se zelo pozitivno odzvali, a nihče ni vedel, kako bi pristopil k filmu. Prvo noč sploh nisem spala, tako živčna sem bila. Nato sem našla snemalca in delavničarko, ki ji je bila ta tematika prav tako zelo pri srcu, in me je vseskozi gnala. Intervjuje smo posneli le zvočno, da so bili ljudje bolj intimni in odprti. Napotili smo se na teren. Šli smo po centru Krškega in seveda so nas ljudje najprej odklanjali, ampak če vztrajaš, sčasoma dobiš sogovornike, predvsem srednjo starost.«

V filmu so s štirimi glasovi predstavljeni štirje različni pogledi na ljubezen. Pogled starejše ovdovele gospe, ki je bila poročena šestdeset let. Pogled Španke, ki ne vidi razloga, zakaj bi bila tradidionalna oblika ljubezni, z idejo princa ali princese na belem konju, edina oblika ljubezni. Pogled Rusinje, ki se ji zdi ideja romantične ljubezni vprašljiva.

»Kako smo od tradicionalne ljubezni prišli do te odprte? Šli smo še v dom starejših občanov, saj smo ugotovili, da tradicionalna ljubezen pritiče predvsem starejšim. Ugotovili smo tudi, da je na delavnici veliko ljudi z različnimi pogledi. Glavna ‘tema’ je bila poligamna Španka, ker se mi zdi, da je to zelo sodoben pogled na razmerja. Nekako takšen je bil proces. Šli smo okrog in upali, da dobimo čim zanimivejše ljudi.«

Uvodni misli sledi začetek pripovedi starejše gospe, ki s tresočim glasom pove, da se je zaljubila izredno mlada, že pri dvajsetih letih. Njen glas spremlja posnetek dveh pajkov, ki se ponoči igrata na mreži, v ozadju utripata dve luči. Slika in zvok se spojita, ljubezen je vseprisotna.

»Ko smo že nekako vedeli, kdo je naša osrednja tema, smo se usedli in začeli pretresati ideje glede vizualne podobe filma. Strinjali smo se, da vsi vidimo neko naravno poetiko.«

Avtorica motive iz narave poveže z različnimi mislimi ali tematiko. Tako tri različne poglede na starševstvo predstavi v enem posnetku, v katerem kamera spremlja rečni breg. Prepletajo se kadri reke in rečnega brega, dreves in polj.

»Vrnili smo se k odgovorom v intervjujih, predvsem starejših ljudi – zakaj danes prihaja do odnosov, ki so predvsem izolirani, posvečeni posamezniku in šele nato povezani z družbo. Večinoma so odgovarjali nekaj v povezavi z materializmom, industrijo. Naši dedki in babice so preprosto morali biti skupaj, zato, da so nekaj zgradili, zato so imeli tudi več otrok, da so pri tem pomagali otroci. Danes ni več te potrebe. Kako so se naše potrebe spremenile? Spremenile so se skozi to, kako je materializem postal dostopen vsem in se tako osredotočil na posameznika. Kako to ‘prevesti’ v vizualni jezik, ki bo imel neko sporočilo. Računalnik.«

V nekem trenutku se kamera odmakne od podobe jezera, odmakne se od računalnika, na njem se vrti posnetek jezera. Glas Španke ob tem razlaga, da ljubezni ne razume v romantičnem smislu, da romantičnost doživlja s prijatelji, ko doživlja določeno osebno bližino.

»Hkrati pa nismo hoteli s formo ničesar omejevati. Želeli smo, da se ljudje začnejo o tem odprto pogovarjati. Njihovi odzivi pa so popolnoma njihova stvar.«