Okvir

Komentator in nekdanji urednik Dela Janez Markeš v eni od tedenskih epizod spletne oddaje »Od srede do srede« v pogovoru z aktualnim urednikom Sobotne priloge Alijem Žerdinom primerja ideološko razliko med levico in desnico z vzgojnimi stili. V grobem po Markeševem mnenju obstajata dva vzgojna stila – permisivni in avtoritarni –, četudi jima mnogi prištevajo tudi avtoritativni, sočutni/demokratični itd. Levico poveže s permisivnim vzgojnim stilom, pri katerem se starši podrejajo otrokovim zahtevam, s čimer ga razvadijo, desnico pa z avtoritarnim, kjer velja obratno, zaradi česar otroci odrastejo v disciplinirane, celo vodljive državljane.

Čeprav se sam ne šteje za političnega umetnika1, Dušan Kastelic, nekdanji ilustrator Mladine, s svojimi deli zaide v polje političnega. »Sem precej občutljiv na dogajanja okoli sebe in to se seveda kaže tudi v mojih delih2.« Že v svoji prvi znani stvaritvi, kratki animaciji Perkmandeljc (2002) se znajde kar nekaj družbeno kritičnih elementov. Film uvede vrsta napisov, ki govorijo o zaprtju rudnika, zaradi česar mnogo rudarjev – vključno z bajeslovnim bitjem, sicer varuhom rudarjev Perkmandeljcom – izgubi službo. Brezposelni škrat Perkmandeljc v svoji votlini po cele dneve popiva, bere škratovski Playboy (Playtoy), na naslovnici katerega se nahaja napis »Kako postati marksist?!«, zre v porisan Titov portret (maršal se na steni druži s podobami rudarjev in razgaljenih žensk, narisane ima zavite brke in našpičena ušesa), nakar se na televiziji pojavijo Orleki in živahno zaigrajo, s čimer škrata prebudijo iz rutinskega vsakdana. Povezava med temo zapiranja rudnikov in ansamblom Orlek seveda ni naključna – zasavski glasbeniki namreč v svoje skladbe večkrat vključujejo rudarske motive, še najbolj znan primer bi bila pesem »Adijo knapi«, ki tako kot Perkmandeljc žaluje za zaprtim rudnikom.

V svojih drugih delih, vključno z veleznano vizualizacijo pesmi Iztoka Mlakarja Čikorja an’ kafe (2008), je političnost sicer manj izrazita, kar pa nikakor ne velja za njegov nedavni kratki animirani film Celica (2017). Gre za vizualno bolj dovršeno animacijo – v primerjavi s Čikorja an’ kafe in Perkmandeljcom, ki po svojem videzu spominjata na zgodnejše 3D računalniške igre. Od obeh se Celica razlikuje tudi v svoji filmski govorici. V njej namreč ni vrtoglavih zasukov in obratov kamere, ki so zaznamovali prejšnja filma. Dogajalni prostor Celice je temna kocka, škatla, ki jo osvetljuje le ena žarnica. V škatli (naslov se v angleški različici glasi »The Box«) stanuje nekaj vrst med seboj zelo podobnih zakoreninjenih topoglavcev. Tu se pokaže avtorjeva igrivost pri povezovanju besedne in vizualne umetnosti – prebivalci škatle so blede antropomorfne figure s topimi glavami in nogami, zakoreninjenimi v tla. Škatla tako podobno kot kvadrat v filmu Rubena Östlunda (Kvadrat [The Square, 2017]) predpostavlja določena družbena pravila, ki jih morajo tisti znotraj upoštevati. Celica za razliko od kvadrata ni prostor zaupanja, sočutja in skrbi, temveč družbene ravnodušnosti, otopelosti. A poanta kvadrata v Östlundovem celovečercu ni v pravilih, ki veljajo znotraj njega, temveč v namigu, da v svetu, družbi zunaj njega podobna pravila ne veljajo. Tako asociacija na Kvadrat pri interpretaciji kot sam naslov filma (beseda celica se pogosto povezuje z zapori; v [jetniški] celici je nekdo ujetnik nekoga zunaj nje) sporočata, da svet zunaj škatle mora obstajati.

O svetu zunaj škatle (v angleščini obstaja zlajnana, a prikladna fraza »thinking outside the box«; pri nas obstaja prevod »razmišljati zunaj okvirjev«) začne razmišljati otrok, ki se rodi v škatli, polni spečih starejših občanov. Najprej z glasnim petjem in udarjanjem po prsih poje pesem »Houaheja3«, s čimer prebudi in v obup spravi svoje sorojake, ki si zato močno zatisnejo ušesa. S časovnim preskokom film popelje v mladostniško obdobje novega prebivalca škatle, ki se nadležne pesmi še ni naveličal. Zapoje jo še enkrat, zaradi česar drugim prekipi. Začnejo se na ves glas dreti in tako prikličejo nadzorno napravo mehanskega videza s štirimi očesi in ploščato površino na dnu. Naprava se sprehodi med vsemi, nato pa ustavi pri mladeniču in ga udari po glavi, s čimer njegovo prej okroglo glavo napravi ploščato na vrhu, topo. Udarec po glavi med starejšimi sproži salve smeha.

V škatli vlada družbeni sistem, ki temelji na represiji. Nadobudnega pevca družba ukalupi, ker ni tako »priden« kot njegovi starejši kolegi in tudi ne spi ves čas. Tu se zjasni, da se Celica ukvarja tudi z vprašanjem vzgoje in vlogo kaznovanja kot ključne vzgojne metode. Če gre verjeti uvodoma predstavljeni povezavi med vzgojnima stiloma in ideologiji leve ter desne struje, je škatla pod represivnim, avtoritarnim, desnim režimom – Celico je tako mogoče razumeti tudi kot kritiko vzpenjajoči se desnici v evropskem, celo svetovnem prostoru.

Na koncu se mladenič kljub topi glavi osvobodi korenin in spleza skozi luknjo na strehi, ki je malo prej omogočila vstop nadzorni napravi. Konec je mogoče interpretirati kot predpostavko, da represivna vzgoja nikoli ne more biti stoodstotna, in da vseh posameznikov že zaradi človeške narave, ki vselej teži k novosti, drugačnosti, ni mogoče omejevati. Gre za pozitivno misel, ki navdaja z optimizmom ne glede na to, kako velika je škatla v našem, realnem svetu.

1. Košir, Izak. 2017: »’Nisem politični umetnik, ampak po nekem naključju vedno padem v središče dogajanja’ Dušan Kastelic«. Dostopno na: http://torekobpetih.si/intervju/nisem-politicni-umetnik-ampak-po-nekem-nakljucju-vedno-padem-v-sredisce-dogajanja/; pridobljeno 22. 8. 2018.
2. Ibid.
3. Naslov sem skoval na podlagi ponavljajočih »houaheja« glasov, ki jih spušča zagreti mladi pevec.