Leto 17 ali 2017?

Azar je bila rojena v Iranu, vendar kot računalniška inženirka že sedem let živi v Združenih državah Amerike. Kot priseljenka je priča slabostim ameriške zunanje politike. Režiserka Tara Najd Ahmadi, ki prav tako prihaja iz Irana, je med druženjem z Azar posnela 11 minut dolg film Teden z Azar (Yek hafteh ba azar, 2018).

Leta 2017 je bila Azarina sestra v Iranu zelo bolna. Zaradi skrbi in seveda sedemletnega domotožja se je Azar odločila za krajši obisk domovine. Obisk Irana pa so preprečile okoliščine, povezane z ameriško politiko prehajanja meja. Januarja leta 2017 so oblasti uvedle odločbo, ki prepoveduje ponoven vstop v ZDA. Obisk Azarine sestre, načrtovan le dva meseca kasneje, je tako odpadel, Azarina sestra pa je aprila 2017 umrla.

Nestrinjanje in jezo ponazarja statična kamera, ki prikaže, kako Azar ipusti lubenico, ta pa se raztrešči pod njenimi nogami. Lubenica krvavi, kar odraža bolečino zaradi odtujitve od bližnjih, saj se Azar ni mogla posloviti od sestre. V filmu so medsebojni odnosi in družina predstavljeni kot pomembna vrednota. Med govorjenjem o bližnjih in izkušnjah v tujini avtorica in Azar naredita lutko iz papirja, ki je prav tako simbolizira odtujitev od družine – ne po lastni krivdi. Lutka ima človeški obraz, skupaj jo ustvarjata in se pogovarjata o temah, ki so jima blizu – o družini in o prijateljih, o stvareh, ki jih je Azar morala pustiti za sabo. Zelo močno sporočilo nosi tudi zažig lutke na koncu, ki kljub velikim plamenom ne deluje agresivno, saj gori v mirnem zelenem okolju.

Med pogovorom z Ahmadi Azar na problem pogleda bolj globalno in se vpraša, če je imigracija sploh koristna. Med vprašanjem se raztreščijo valovi na obalo. Na tem mestu je režiserka vpeljala element ponavljanja in vrtenja nazaj. Podoba se skupaj z vprašanjem prevrti nazaj – val se zaceli, besede pa so izgovorjene, kot bi jih prebral iz desne proti levi, so nesmiselne. Nato se isti prizor ponovi še dvakrat, valovi ponazarjajo resno dilemo imigrantov – priložnost, ki so jo dobili v tujini s seboj nosi nevarnosti, kot recimo nesmiselne prepovedi.

Poleg tega je v krajšem odlomku intervjuja, ki ga je Ahmadi posnela kot zelo oseben pogovor, Azar povedala, da lahko potuje le znotraj ZDA, ima nestalno prebivališče in je kljub visoki izobrazbi politično obravnavana drugače. Med podajanjem podatkov o Azarinem življenju in o položaju Irana na koncu vsakega stavka slišimo brenkalo, ki učinkuje kot delitelj filma. Kakor bi delil filmski esej na ostavke.

V zaključnih prizorih se v ozadju prepevajo iranske pesmi. Na posnetku statične kamere se iz enega kota v drugega premika viseča ženska, visi na žici napeti med hišama in deluje kot ulična predstava. Predstavlja ljudi, ki niso v domovini in pogrešajo dom. Kljub življenjskemu standardu, ki bi jim lahko omogočil obisk družine, tega ne morejo storiti – preprosto obviseli so med dvema nepravima domovoma, v situaciji, ki se ne spreminja, je statična.