Filmu režiserja in scenarista Jana Cvitkoviča Ljubezen na strehi sveta (2015) prikazuje zgodbo starejšega para, ki živi v idilični, visokogorski hišici. V črno-beli tehniki predstavljeni dialogi in dejanja Ane (Marjana Brecelj) in Viktorja (Ivo Barišič) nakazujejo na to, da se je njuna ljubezen že zdavnaj spremenila v spoštovanje. S skoraj neopaznimi pogledi in besedami, ki si jih namenjata, to samo potrjujeta. Intimno vzdušje, ki je ustvarjeno z zaprtim prostorom in velikimi plani, še dodatno poudarja njun odnos.

Ljubezen na strehi sveta (Jan Cvitkovič, 2015)

Medtem ko se spominjata skupne preteklosti, ki ne vključuje samo lepih spominov, se spreta in polijeta z vročo vodo. Takoj po tem drug drugemu oskrbita opekline. Prav ta prizor odraža njuno medsebojno spoštovanje in »recept«, zaradi katerega sta po mnogih letih skupnega življenja nerazdružljiva. Opekline se čez čas zacelijo in popolnoma izginejo, tako kot izginejo vsa nesoglasja med zakoncema.

Film deluje na trenutke komično, saj se Ana in Viktor včasih pogovarjata kot mlad, zaljubljen par, ki ima pred seboj še vse življenje. Kljub letom se še vedno privlačita, kar je razvidno iz njunih iskrivih oči, a to drug pred drugim poskušata prikriti.

Sam konec filma prvič prikaže tudi okolico hiše. Ta idilična, visokogorska hišica je pravzaprav postavljena v veliko mesto, na streho stanovanjskega bloka, s čimer se zdi, da film postavlja ljubezen nad vse. Skupaj sta prišla do točke, kjer sta: pred svojo hišico z roko v roki sedita in uživata vsak trenutek.