Pogovor z Dario Kashcheevo, avtorico filma Hči (Dcera, 2019)

Nedavni, večkrat nagrajeni film prikaže odnos med hčerko in očetom. Zaznamuje ga nesporazum in izgubljeni objem. Skozi stop animacijo iz papirmašeja Kashcheeva upodobi, kako nas lahko zaznamujejo trenutki iz otroštva. Pomembno vlogo igra uporaba kamere, katere gibanje spominja na dokumentarni film, s čimer še poudarja emocionalno plat filma – film je nabit s čustvi.

O procesu nastajanja vsebinsko in estetsko kompleksnega dela sva z avtorico spregovorila po projekciji tekmovalnega programa Mladi talenti Evrope III.

Daria Kashcheeva (foto: Ostrenje pogleda)

Staš Čebular, Zala Žagar: Kaj vas je navdahnilo? V pogovoru po projekciji ste omenili, da je imela velik vpliv psihologija. Lahko razložite, katero področje psihologije ste imeli v mislih?

Daria Kashcheeva: V resnici ne gre za nič specifičnega. Preprosto rada berem o psiholoških temah. Lahko bi rekla, da je to celo moj hobi. Ne morem ravno trditi, da gre za neko specifično literaturo, ampak za članke o psihologiji na splošno. Kar me je privedlo do impulzivnega razmišljanja o lastni preteklosti; do konkretne izkušnje s svojo mamo iz otroštva. Dojela sem, da me je boleča izkušnja zaznamovala. Mislila sem, da sem ta dogodek že pozabila, a ob pisanju sem ugotovila, da še zmeraj čutim bolečino. Delo na samem scenariju in filmu je bila zame kot terapija.

Postopoma sem začela bolje razumeti svoje starše, njihovo obnašanje in jim začela oproščati. Zato sem se odločila za tak konec. Skozi proces je spomin postal manj boleč. Dojela sem, da lahko z drugačnim pristopom spremenimo preteklost in naše spomine.

Daria Kashcheeva

Na začetku filma vidimo nedokončan objem in na koncu, v bolnišnici, se ta objem sklene. S tem se spremeni spomin na boleč dogodek iz preteklosti, atmosfera filma in barve postanejo toplejše. Ali gre za obliko spoprijemanja ob izgubi očeta ali za razumevanje, da oče v tistem trenutku morda preprosto ni znal pristopiti?

Konec vpliva na preteklost. Tovrsten konec sicer ni bil v scenariju, ker ob animiranju niti sama nisem vedela, kako se bo film končal. Morda se tako konča ravno zaradi terapije, ki sem jo doživela ob nastajanju filma. Postopoma sem začela bolje razumeti svoje starše, njihovo obnašanje in jim začela oproščati. Zato sem se odločila za tak konec. Skozi proces je spomin postal manj boleč. Dojela sem, da lahko z drugačnim pristopom spremenimo preteklost in naše spomine. O tem sem se tudi veliko pogovarjala s svojimi učitelji, ki so mi rekli, da tega ne razumejo, vesela sem, da sta vidva omenila prav to.

Ali ima film, ne glede na to, da pravite, da ne prikazuje vašega odnosa s starši, avtobiografske elemente?

Dogodek z mojo mamo je bil nekoliko drugačen, a se je prav tako kot v filmu nanašal na objem, ki ga od nje nisem dobila. V mojem primeru je šlo za nesporazum in napačno predstavo, ki sem si jo ustvarila v glavi. To sem želela pokazati tudi občinstvu. Tako sem se odločila, da izberem ptico, ki jo lahko vidimo in skozi njo tudi razumemo, zakaj se deklica trudi in zakaj potrebuje podporo. Situacijo sem si izmislila, ampak rezultat je bil podoben kot v mojem primeru – prav tako nisem dobila objema, kar je zlomilo razmerje med mano in starši.

Zakaj ste se odločili, da prikažete razmerje z očetom in ne mamo?

Že takoj sem vedela, da bo film govoril o deklici. Očeta sem izbrala zaradi psihologije, ki opisuje bolj kompleksno razmerje med hčerko in očetom kot hčerko in materjo, kot na primer Ojdipov kompleks, kar tudi zgodbo naredi bolj zanimivo. Pogosteje namreč videvamo matere samohranilke, medtem ko je oče kot samostojni starš redkejši primer. Tako gre za kompleksnost tudi v družbenem smislu.

Tehnika animacije je papirmaše. Zakaj ste izbrali ta stil in kaj je predstavljalo največji izziv?

Rada slikam in obiskujem galerije. Za papirmaše so me navdušili karnevali. V času ustvarjanja sem obiskala muzej na Dunaju, kjer je bila takrat razstava Egona Schieleja. Njegove slike in način izražanja so bili velik navdih. Papirmaše ima tudi zanimivo teksturo, ki je lahko zelo ekspresivna in dovoljuje, da slikaš na ‘grob’ in ‘zamazan’ način.

Zala Žagar in Staš Čebular v pogovoru z Dario Kashcheevo (foto: Ostrenje pogleda)

Zelo občudujem igranje in želim delati z igralci. Navdušuje me, kako lahko določen izraz pri gledalcu vzbudi neka čustva. Menim, da poleg obraza ne obstaja ničesar drugega, kar bi bolj zganilo gledalčeva čustva.

Daria Kashcheeva

Obrazi lutk so zelo izrazni, kako ste jih animirali, da ste dobili tak učinek?

Oči sem animirala s slikanjem, vendar nisem vedno naslikala celotnih oči. Ko se je pogled obrnil v določeno smer, sem pri zenicah dodala nekaj bele in črne. Problem je, ko lutka pomežikne in moraš ponovno naslikati celotne oči. Pri doslikavanju se plast barve debeli, na neki točki jo je treba odstraniti. To je precej boleč proces, ko lutki dobesedno spraskaš oči. Z lutkami imaš namreč poseben odnos, z njimi delaš, nato pa jim moraš po štirih mesecih dela odstraniti oči, grozno!

Koliko lutk ste naredili za film?

Naredila sem očeta in dve deklici – otroško in odraslo. Te tri so narejene kot profesionalne lutke za animiranje, z ogrodjem itn. Na vlaku so bile še tri z delnim ogrodjem, ki smo jih lahko le delno animirali, lahko so hodile. Štiri maske pa so premogle le majhne gibe, kot je obrat glave ipd. Naredila sem tudi očeta v naravni velikosti, ki sem ga uporabila v prizoru, ko dvigne deklico, oblečeno v ptiča. Ker je bila deklica velika 25 centimetrov, sem potrebovala toliko večjo lutko, ki pa ni bila praktična za animiranje, roka je bila edini zares gibljivi del, medtem ko je bilo telo precej togo.

V filmu je zelo pomembno gibanje kamere, deluje, kot da bi bil posnet in ne animiran, kako ste dosegli tak učinek?

Občudujem filmsko fotografijo in vedela sem, da bo moj film socialna drama, velik vpliv pri ustvarjanju so bili brata Dardenne in gibanje Dogma. Ko sem pred animiranjem delala poskuse, sem za referenco vzela filme Larsa von Trierja. Tudi iz tehničnega vidika se je odločitev izkazala za cenovno ugodno; uporabila sem stativ in posebno držalo za premikanje kamere. Ker je bilo vse skupaj zelo veliko, sem lahko delala zelo majhne premike, med preizkušanjem sem morala način gibanja kamere izumiti sama in te reference so mi bile v veliko pomoč. Postopoma sem gibanje ustvarjala vedno bolj intuitivno.

Pri naslednjem projektu boste kombinirali igrani in animirani film, zakaj ste se odločili za kombinacijo?

Zelo občudujem igranje in želim delati z igralci. Navdušuje me, kako lahko določen izraz pri gledalcu vzbudi neka čustva. Menim, da poleg obraza ne obstaja ničesar drugega, kar bi bolj zganilo gledalčeva čustva. Sem zelo emocionalna oseba, rada imam čustveno nabite filme in tudi sama želim delati take filme. Mislim, da bo igralec pri tem veliko doprinesel. Eden izmed razlogov je tudi, da smo v četrtem letniku imeli predmet Animacija z igralcem, na drugi stopnji pa moram narediti magistrski film. Odločila sem se, da bom nalogi združila, lani sem tako namesto kratkega filma naredila napovednik za svoj magistrski film, tako imam več časa za ustvarjanje in nisem kot tovarna produkcije animiranih filmov. Najpomembnejši razlog pri odločitvi je bila zmožnost izražanja čustev, prav tako se mi zdi, da bi me ponoven proces animiranja lutk dolgočasil, pri delu potrebujem izziv.

Za film Hči ste prejeli mnogo nagrad, med drugim kristal za najboljši študijski animirani film v Annencyju in oskarja za najboljši študijski animirani film, kako se počutite ob tem?

Zelo je kul, po drugi strani pa občutim velik pritisk. Vsi imajo visoka pričakovanja, komaj čakajo, da vidijo, kaj bom naredila za magistrski film. Po drugi strani pa nagrade prinesejo določeno svobodo – ker oskarja že imam, mi v prihodnosti ni treba tekmovati, lahko sem bolj drzna in v svojih filmih bolj eksperimentiram. Velika prednost so tudi ponudbe tujih producentov, pri naslednjem filmu me bo podprl tudi Češki filmski sklad.

Najlepša hvala za pogovor. In za odličen film!

Hvala.

Hči (Dcera, Daria Kashcheeva, 2019)