Magično popotovanje proti meji

»Od Odiseja, od Mojzesa do danes so ljudje vedno migrirali, menjali so kontinente, države.«1

Migracije potekajo, odkar obstajamo. Zgodba o iskanju boljšega življenja in premagovanju ovir na poti je nekaj univerzalnega, celo arhetipskega. Kot brezčasno jo v svojem celovečernem prvencu Prehod (La Traversée, 2021) upodobi tudi Florence Miailhe. Navdih zanjo je našla že pred desetimi leti, ko se je produkcija začela, takrat še v pričakujočem valu migrantov iz bližnjega vzhoda in v lastnih koreninah. Njena stara starša sta namreč leta 1905 ob množičnih pogromih proti judom v vzhodni Evropi zapustila ukrajinsko Odesso in se odpravila na zahod. Kot pravi Miailhe, je bilo to eno izmed obdobji velikih selitev judov in Armencev z vzhoda na zahod.

Brezčasnost film uprizori tudi slogovno z izvirno upodobitvijo okolice, ki se postopoma in subtilno, skoraj neopazno skozi prelivanje podob spreminja iz preteklosti, začetka 20. stol., v sedanjost. Fluidnost oživljene slike, kot ji pravi Miailhe, je značilna stilska podoba avtorice. Tokrat pa zaradi uporabe multiplan mize z več nivoji, ki omogočajo, da pri animiranju določeni plani skozi prizor ostajajo enaki, v primerjavi s Hamamom (Hammam, 1991) in Prvo nedeljo v avgustu (Au premier dimanche d’août, 2000) deluje bolj umirjeno. Kljub temu pa je vredno poudariti, da je celovečerec v celoti narejen v analogni animacijski tehniki slikanja na steklo, film je je v koprodukciji 3 držav nastajal deset let.

Izkušnjo migracije upodobita sprva še otroka v zgodnjem najstništvu, brat in sestra, Adriel in Kyona, ki zaradi opustošenja in groženj sosednjega ljudstva z družino tako kot drugi vaščani zapustita rodni kraj Novi Varni. Slednjega zaznamujejo tople barve in bujna narava s sočnimi češnjami na drevesih, s katerih otroka med rabutanjem sadežev opazita dim, ki kmalu zajame celo platno. Barvitost in rodovitnost okolice dajeta občutek pravljičnosti, ki se pojavlja skozi cel film in bi ga lahko pripisali izbiri perspektive otrok. Tako recimo že v začetku v razpoloženju nad žalostjo pred zapuščanjem rodne dežele prevlada otroško navdušenje nad prvo vožnjo z vlakom, skozi katero odhod deluje kot začetek nečesa novega in vznemirljivega.

Mitološko razsežnost v obliki glavnega in neizpodbitnega cilja pridobi meja, ki je po besedah drugih migrantov tako varovana, da jo je nemogoče prečkati, a komur uspe, je rešen. Pot pa družini že na začetku prekiža carinska policija in starša v upanju na boljšo prihodnost lastnih otrok Kyono in Adriela s prazno obljubo o ponovnem srečanju na drugi strani pustita, da pot nadaljujeta sama.

Film težko tematiko skozi otroško perspektivo tako prikaže kot epsko popotovanje, na katerem Kyona in Adriel spoznavata različne posameznike, ki jima nudijo varnost in uteho ali pa jima za lastno korist želita škodovati, a pojavijo se tudi tisti, ki za navidezno solidarnostjo skrbijo za lasten za obstoj. Pogosti so tudi namigi na pravljice. Tako ju recimo prodajo zlobnemu bogatinskemu paru, ki na prvi pogled živita v raju. Barve ponovno oživijo, a pri tem postanejo nasičene in agresivne, delujejo strupeno. Par ju namreč želi preoblikovati in prevzgojiti po lastnih merilih. Izumetničena gospa tako recimo ves čas pita Adriela, s čimer spominja na čarovnico iz Janka in Metke. Kasneje, ko se ob pobegu izgubita v črno-belem gozdu zasneženih brez, Kyono reši tiha, modra, od družbe nerazumljena in osamljena starka, kot sta recimo Pehta ali pa Jagababa. Magična atmosfera, ustvarjena z uporabo toplih barv in kontrastov s črno zaznamuje tudi obdobje bivanja v cirkusu, ki ga tako kot Kyona in Adriel sestavljajo migranti na begu. Pravljični element bi lahko našli tudi v Kyonini zaveznici vrani. A v obdobja, ki kljub svoji tragičnosti delujejo precej vedra, kar bi lahko kazalo tudi na otroško prilagodljivost, vsakič zareže surova realnost v obliki policistov in tihotapca Jona, ki jih zaznamuje črna barva. Policija namreč ves čas preži in išče pobegle.

Uporaba močnih kontrastov in črnin ter črno-belo deljenje likov se zdita kot še ena izmed pravljičnih lastnosti, s katerimi film tematiko, ki je pogosto prikazana kot naturalistična, surova in groba, približa mlajšim gledalcem. A hkrati seže globlje pod površino, kar počne postopoma in sorazmerno s tem, ko Adriel in Kyona spoznavata kruto realnost.

1. 2021: »Conversation with Florence Miailhe: Making of The Crossing«. Dostopno na: https://www.youtube.com/watch?v=MBQf5QzZVvk&ab_channel=FIAFNY; pridobljeno 30. 11. 2021.