Dajmo lazarjem priložnost!

Mathieu Georis v svoji animaciji Kilometri pešačenja (Un kilomètre à pied, 2020) na izviren in humoren način združi hitrost lazarjevega premikanja z mladim tabornikom, ki na izletu zaradi zadržanosti ne more lulati. Film je nastal v okviru študijskega projekta in je narejen v tehniki slikanja na steklo, ki se zaradi svoje zamazane linije slogovno zdi najprimernejša glede na vsebino. Celoten proces nastajanja filma je potekal 9–10 mesecev. Ideja za film pa se je porodila na podlagi obiska strokovnega predavanja o lazarjih, na katerem je izvedel za vzporednico med uriniranjem in premikanjem polžev. Sluz, ki jo spuščajo ob premikanju, je namreč sorodna sprostitvi mišice ob uriniranju. Po projekciji smo ga povlekli za rokav in mu postavili nekaj vprašanj.  

Na pogovoru po projekciji ste povedali, da ste šli na strokovno predavanje o lazarjih, lahko poveste kaj več o njem?

Šlo je za predavanje Hervéja Covesa, strokovnjaka za lazarje. Gre za krščanskega tipa, ki ima zelo rad lazarje. Razkril nam je ogromno zanimivih znanstvenih dejstev, z njimi tudi veliko eksperimentira. Odkril sem ga prek prijateljev, ki delajo na področju permakulture, zato poznajo ogromno strokovnjakov, ki se zanimajo za naravo, živali itd.

Kaj vas najbolj navdušuje pri lazarju? Zakaj ste odločili obiskati predavanje in narediti film o njem?

Če greš v knjižnico in prosiš za knjigo o lazarjih, ti bodo dali knjigo o tem, kako se jih znebiti. Zelo težko je najti knjigo, ki bi se ukvarjala z njihovo anatomijo, fiziologijo, življenjem … Pri polžih je nekoliko drugače. Lazar se mi zdi bolj skrivnosten, nima hišice, bolj je zadržan, živi v zemlji, včasih jih je ogromno, drugič jih sploh ni.

Želeli ste jim dati priložnost, ker jih večina ljudi ne mara?

Tako je. (smeh)

V filmu v vsakem prizoru uporabljate le dve barvi, eno za barvo ozadja in drugo za linije, ki oblikujejo like in naravo. Kako to, da ste se odločili za uporabo dveh barv, je to vaš stil?

V začetku sem nameraval uporabiti več barv, recimo tri ali štiri, a se mi ni zdelo niti smiselno niti potrebno, zato sem reduciral na dve barvi. Vendar pa ne gre le za stilsko odločitev, otroški spomin si ne zapomni vseh barv, vedno prevladuje ena. Prav tako je drugačna tudi svetloba, ker drugače ne bi videli polžje sluzi.

Rekli ste, da ste uporabili tehniko, pri kateri si pomagate z realističnimi posnetki gibanja, da bi lažje ujeli realistični ritem gibanja v animaciji. Lahko poveste več o tem načinu dela?

Imam prijatelja, ki je prav tako delal animacijo v tehniki slikanja na steklo. Najprej je celotno animacijo ustvaril v TVpaintu, nato pa je ekran položil pod steklo za slikanje. Sam nisem želel tega, saj želim resnično usvojiti tehniko slikanja na steklo. Bolje je bilo, da sem animiral na podlagi posnetega gibanja. Zato sem tudi ponovno ustvaril prvi prizor, saj zanj prvič nisem uporabil posnetega materiala. Izkazalo se je, da je animiranje z uporabo referenčnih posnetkov bolj realistično, deluje bolj delikatno. Sploh pri animiranju živali, kot je lazar, ki je zelo majhen, nežen in se premika zelo počasi.

Katera je vaša najljubša tehnika animiranja, katere tehnike ste že uporabili?

Nimam najljubše tehnike. A raje imam tradicionalno animacijo, pri kateri ustvarjaš z lastnimi rokami. Sicer uporabljam stop animacijo, akvarelne barve … pogosto tehnike tudi združujem. A tokrat sem se odločil, da uporabim samo eno, saj se mi ni zdelo smiselno, da bi jih mešal. Razmišljal sem, da bi lahko golega polža morda naredil v drugačni tehniki kot preostali del, a sem idejo opustil. Vse naj bo naslikano in ajde gremo!

Najlepša hvala za pogovor in film!