Modrina in jagodni bomboni

Letošnja Animateka namesto programa animiranih filmov z določene države v fokusu ponuja feministično obarvan program Njena zgodba, ki sta ga oblikovala soustanovitelja festivala poljsko-slovenskega animiranega filma StopTrik Olga Bobrowska in Michał Bobrowski. Program ponuja štiri sklope, ki so osrediščeni okoli določene tematike, pomemben pa je tudi slog filma. Prvi sklop »Moram spregovoriti« tako ponudi nabor filmov s političnim stališčem, ki je namerno izražen na surov in glasen način ter vzbuja neprijeten občutek.

Kljub skupnemu konceptu se filmi pri obravnavi precej razlikujejo. Vprašanje o čem spregovoriti, ko govorimo o nepravičnem odnosu do ženske, ponuja veliko odgovorov: od spregledane zgodovine ženskih filmskih ustvarjalk, šovinističnega obnašanja na javni kanalih do travm, diskriminacije in kratenja osnovnih državljanskih pravic. Eden izmed odgovorov, ki se ponuja, je tudi izkušnja zlorabe, o kateri sta spregovorila dva filma iz programa: kitajska risana animacija Strawberry Candy (2020) avtorice Nianze Li in eksperimentalni film You Take Care Now (1989) kanadske avtorice Ann Marie Fleming, ki se razlikujeta v perspektivi žrtve. V prvem namreč zgodbo zlorabe, ki se je pripovedovalka niti ne zaveda niti je ne razume, pripoveduje 5-, 6-letna deklica, v drugem pa izkušnjo, ki se bolj kot na samo dejanje osredotoči na čas po dejanju in žrtvino taktiziranje, kako uiti napadalcu, pripoveduje mlado 22-letno dekle.

Izbira perspektive, ki v Strawberry Candy temelji na avtoričini raziskavi o zlorabah otrok, v You Take Care Now pa na osebni izkušnji, vpliva tudi na izbiro tehnike in stila. Risana animacija, ki jo zaznamujejo blede, pastelne barve in migetanje teksture barvic, predstavlja otroški svet. Miselni tok sledi predvsem vizualnim asociacijam, pripoved temelji na razlikovanju med rečmi, ki jih ima deklica rada in tistimi, ki jih ne mara. Začne z rdečo frnikolo, ima jo rada, ker ji jo je podaril oče. Nadalje ne mara starejših fantov, ki so jih frnikolo vzeli. Z rdeče kroglice preide na jagodni bonbon, ki ji ga je dal dedek, njega ima rada. No, včasih tudi ne. Ne mara ga, ko gledata televizijo, takrat ne mara njegovih rok, ki se raztegnejo kot elastike in potujejo po njenem telesu. Dedek ima risanko tako rad, da ne sliši njenih nasprotovanj … Asociacije se stopnjujejo in počasi izgubljajo svojo logiko, pojavijo se luknje in prikrade se nelagoden občutek, deklica ne ve več, ali sanja ali gre za resničnost.

You Take Care Now atmosfero ustvarja z uporabo barv, prevladujejo modri odtenki, ki ne kažejo le na tragičnost dneva mladenke na potovanju po Evropi, ampak tudi na hladne odnose, ki jih v tem dnevu doživi. Pripovedovalka, avtorica pripoveduje, kot bi brala dnevniški zapis, bolj kot gledalcu govori sami sebi v prihodnosti, na kar nakazujejo stavki, kot je recimo: »Se spomniš, kako je izgledalo?« Zgodba o dekletu, ki »naivno« sprejme povabilo potovalnega agenta, da se lahko po treh dneh potovanja spočije in umije, ima predvidljiv zaključek. Svoj komentar o situaciji in o družbeni naravnanosti v primeru posilstva do ženske pa poda s sarkastičnimi opazkami v maniri »kaj si pa pričakovala?«. Ob pripovedi se mešajo podobe vožnje po mestu, pogledov po hotelskih fasadah, telesa prekritega z belo rjuho, ki spominja na skulpture, prekrite s tančico, Raffaela Montija … Zdi se, da tako kot protagonistka ne morejo spregovoriti. Dejanje posilstva pa zaznamujejo zamolkli streli puške in hitro gibanje kamere, ki ustvarja zamazano, nerazločljivo sliko, v katero se poleg modre primeša še oranžna. A to je le prvi del filma, v drugem v podobnem slogu avtorica opiše, kako jo je zbil avto, s čimer se zdi, da dejanje na nek način relativizira.  

Filma tako vsak na svoj način prikažeta izkušnjo zlorabe, ki v primeru prve obravnava predvsem psihološki vidik, ki ga ima zloraba na otroka. Čeprav se posledic dejanja ne zaveda, bodo na njem pustili posledice, ki jih animacija prikaže v obliki zmešnjave in dvomov v resničnost dogodkov.  Medtem ko You Take Care Now kaže na določeno sprijaznjenost s situacijo in skozi komentar daje občutek, da bi se to lahko zgodilo kateremukoli mlademu dekletu, ki ima pač smolo, s čimer pokaže na prevladujoče dojemanje posilstva v družbi, za katerega pa se zdi, da je po 40 letih, žal, še zmeraj aktualen.