Mravlje grejo na trip

Ant Hill (2020) v režiji Mareka Náprsteka je študentska produkcija univerza FAMU, ki predstavlja barvno intenziven dvodimenzionalno animiran mikrokozmos mravljišča. Specifično in še posebej življenje ene mravlje, ki je nekoliko drugačna od ostalih. Njeno drugačnost, kot drugačnost vsakega zafrustriranega najstnika, na vizualni ravni takoj vzpostavi njena črna obleka, odpor do resnega dela in verižno kajenje. To je seveda kontrast ostalim pisanim, marljivim mravljicam, ki veselo izpolnjujejo ukaze matice, mravlje kraljice. Mravljinčasti protagonistki kraljica naloži dolžnost varuške frišno rojenih ličink, kar pa ji nikakor ne ustreza. Namesto da bi skrbela za malčke, zavistno skozi okno opazuje mravljo buržuazijo, ki na pisanih foteljih poležava in srka sladki, sladki sok listnih uši. Ker ji ob tem nejevoljnem opazovanju iz ust pade čik, ki zaneti požar, jo vržejo iz mravljišča. Nato pade atomska bomba. 

Iz sveta naše prikupne mravlje se izpere vsa barva. Nepričakovan zaplet nas pusti v sivem, postapokaliptičnem svetu nuklearne zime. Preden protagonistka zapusti dom, s seboj vzame poslednjo preživelo ličinko svoje kolonije. Odpravita se na dolgo in težko pot preživetja v sivem, od nuklearke opustošenem človeškem mestu, dokler po seriji nesrečnih zapletov ne padeta v razpoko med tlemi, kjer se zdi, da je vse izgubljeno. A velja ravno nasprotno – padec v razpoko je hkrati padec v popolno dekonstrukcijo. V nuklearni zimi smo izgubili barve, v razpoki pa izgubimo kakršnokoli (poprej sicer trdno) pripovedno linearnost. Trdnost skupaj z zapolnjeno vizualno podobo izgubijo tudi liki – postanejo orisani zgolj s fluidnimi črtami, ki se ne obremenjujejo preveč s svojo nalogo definiranja likov, temveč se skoraj neopazno prelivajo iz in v takšne ter drugačne podobe zdaj antropomorfiziranih mravelj. Zvrstijo se orisane podobe mravelj s človeškimi lastnosti, ki živijo v enako orisanem človeškem mestu. S tem se vzpostavi tudi premik v metafori: Mravlje in Ljudje, primerjano in tisto, s čimer primerjamo, se združi v eno. 

Odrola se natripirana montaža, ki z intenzivno cikličnostjo motivov in težavami pri ohranjanju stika z vsemi oprijemljivimi koncepti kaže simptome, sumljivo podobne bolezni, ki so jo Beatelsi poimenovali Lucy in The Sky With Diamonds. Kljub vsemu pa iz montažne pasaže lahko razberemo eno – svet se obnavlja. Ne vemo, kako; ne vemo, zakaj, ampak pač se. Bežne podobe trave, ki raste, postavljene ob bok čudno orisanim mravljam, ki spolno občujejo. V tem smislu je montaža vizualno stimulativen in zanimiv način vpeljave prolepse in kaosa. Učinek kaosa izstopa predvsem zaradi dihotomije med prejšnjimi, pobarvanimi podobami, linearno zgodbo s počasnim tempom in nekoherentno montažo s hitro menjajočimi se kadri ter prelivajočim se svetom. Vizualna intenzivnost proti umirjeni meanholiji. Kljub temu pa s skakanjem na ponovno vznikajočo travo in podobe odraščajočega mravljega pamža montaža uspešno preda sporočilo o obnavljanju sveta. 

Pri tem je pomemben predvsem zadnji kader. Protagonistka, zafrustrirana mravlja, zdaj sedi na kraljičinem prestolu in rojeva mravlje pamže. S čikom v gobcu in svojo črno obleko. Ob koncu tranzicije je vse – razen kraljice – enako kot prej. Vrnejo se intenzivne, pisane barve, mravlja buržoazija, pamži, grafično zapolnjeni liki. Revolucija bojda žre svoje otroke. Protagonistka in svet gresta skozi ognjeni krst, v bistvu gre skozi ognjeni krst celotna realnost, ki se v nadrealistični montaži najprej popolnoma razpusti in nato obnovi, rekonstruira v nov svet, v katerem pa je vse spet … isto. Zdolgočasen in ponovno ciničen obraz nove kraljice nam namiguje, da stvari takšne niso po njeni izbiri, da tako pač mora biti. 

Cikličnosti ne moremo kar tako odpisati kot preprostega, komičnega ha-ha momenta. Sploh, če upoštevamo razne namige skozi zgodbo, ki kažejo, da mravlje reflektirajo človeški svet. Če si dovolimo takšno interpretacijo, bi preprosto lahko rekli, da nam film nekako sporoča: isto sranje, drugo pakovanje. Naše vulgarno antropocentrične zamisli lahko razširimo še nekoliko dlje in rečemo, da je film relevanten ravno zaradi pristnega obupa na obrazu nove kraljice, naše protagonistke. Sistem je sicer na novo postavljen, a nič ni zares drugače kot prej. Kljub vsemu pa ostaja vprašanje, ki ga Ant Hill zastavi brez odgovora: je to naša narava, naše prekletstvo ali zgolj posledica nezmožnosti predstave alternative tej ali oni obliki diktature. Bodisi kapitala bodisi Stalina.