Mestno steklo
Tajvanski cineast Tsai Ming-liang se v svojem kratkem filmu Nadhoda ni več (Tian qiao bu jian le, 2002) ukvarja z motivom stekla. Steklo se v filmu pojavi v treh oblikah – kot prosojna površina, skozi katero gleda lik, kot površina, skozi katero lik opazuje kamera in kot površino, na kateri se lik zrcali. Uvodni podobi, ki prikazuje mlajšo žensko med strmenjem na pano z oglasi sredi mesta, sledi sekvenca, v kateri se avtor poigrava z optičnimi učinki steklenih mestnih površin (slednjih v filmu ne manjka, saj je dogajanje umeščeno v središče visoko razvitega mesta Taipei). Sekvenco namreč sestavljajo večplastne kompozicije, ki jih na več ploskev režejo vertikale – robovi izložb in vrat ter stebri –, tako da pogosto ni povsem jasno, katera ploskev predstavlja odsev, katera je prosojna in kje ploskve sploh ni. Avtor s kompozicijami briše mejo med tistim, ki ga kamera opazuje, in tistim, ki ga kamera zajame ponesreči, s čimer spomni na izginjajočo ločnico med zasebnim in javnim življenjem v sodobnem (realnem in virtualnem) svetu, v katerem je skoraj vsak predmet opazovanja, celo voajerizma.
Nejasne kompozicije, v katere je umeščena junakinja, lahko simbolizirajo tudi njeno izgubljenost v hitro spreminjajočem se svetu. S prijateljico prečkata širšo cesto, čez katero je včasih peljal nadhod, zdaj pa tam ni več niti prehoda za pešce. Na drugi strani ju pričaka nepopustljiv policist, ki ju kaznuje, sami policistovi trmi ne moreta verjeti, saj svoje dejanje opravičujeta z začudenjem, da ju glede izginotja nadhoda ni nihče obvestil in da sta nanj navajeni. Film se tako dotakne vprašanja sposobnosti prilagajanja spremembam v družbi; film se vpraša, kdaj posameznik spremembam ni več zmožen slediti. Porodi se tudi vprašanje, ali je urbano okolje, ki v mnogih avtorjevih delih igra pomembno vlogo, urejeno tako, da koristi posamezniku ali ga omejuje, celo utesnjuje. V Nadhoda ni več se namreč večkrat zazdi, da mestne strukture požirajo človeka – glavni lik pogosto prekrijejo mimoidoča vozila, zidovi, stebri, gruče ljudi … Tu se razkrije avtorjev kritičen odnos do hitre, nepremišljene urbanizacije.
Avtor na koncu anorganskemu urbanemu okolju kot protipol postavi podobo oblakov, ki jo pospremi pesem o drevesih in vetriču. Gre za prvo kompozicijo v filmu, v kateri se ne znajde nič človeškega. Film tako zadiha in se sprosti od občutka klavstrofobije, na katerem poprej gradi.