Metalec zapoje uspavanko

Potetoviran suhljat metalec sključeno stoji ob cesti nekje na avstralskem podeželju in si momlja uspavanko. Že prvi prizor kratkega filma Uspavanka (Nursery Rhymes, 2018) z bizarnimi nasprotji in disharmonijo med vizualno podobo in dogajanjem pritegne pozornost ter nakaže na tragičen konec.

V petminutnem filmu vlada zadušljiva atmosfera, nebo zastirajo sivi oblaki, ki podeželsko krajino obarvajo v hladne barve. Sivino poudarja enakomerno brnenje strojev v ozadju, monotonost slike in zvoka pa prekinja otroška melodija uspavanke. Da metalec ni na trdih drogah, ampak melodijo poje otroku, ki je v prometni nesreči ravnokar izgubil starše, se izkaže šele na koncu filma. Kamera dogajanje odkriva postopoma in stopnjuje napetost, hkrati deluje kot opazovalec, ki je postavljen v središče dogajanja. Prvi del filma je povsem statičen, prikazano je le fantovo ponavljanje ene in iste pesmi, šele v drugi polovici se kamera premakne. Počasi razkrije kombi, ki je zapeljal s ceste, ponesrečence in cesto, z zasukom za 180° se posamezni delčki sestavijo v zgodbo. Kamera na koncu pokaže metalko, ki v naročju drži tujega otroka in fanta nagovarja, naj nadaljuje s popevanjem uspavanke. Skozi kontrast med mračno atmosfero in otroško pesmico film izpostavi skrb za sočloveka kot nekaj nagonskega.