Tišina

Vojni veteran Will s svojo hčerko, najstnico Tom živi v javnem parku, kjer sta si globoko v gozdovih Oregona postavila manjši tabor. Dneve si krajšata z branjem knjig, igranjem šaha in vojaškim urjenjem za primer, če ju kdo odkrije. Njun odmik v naravo sprva deluje kot protest proti ustaljenemu načinu življenja in iskanje stika z naravo, kasneje pa se izkaže, da Willa ne poganja želja po nasprotovanju družbi, temveč strah pred samim seboj.

Film Ne puščaj sledov (Leave No Trace, 2018) Debre Granik raziskuje odnos med Tom in Willom. Will trpi za posttravmatsko stresno motnjo, zato se umakne iz civilizacije. Njegova odločitev najbolj zaznamuje hčerko Tom, ki ga ves čas spremlja. Tom je svoje otroštvo preživela v naravi, stika z vrstniki ni imela, vendar pa intelektualno za njimi ne zaostaja, saj jo je oče ves čas poučeval. Tom je tudi čustveno zrela, kar se kaže v odnosu z očetom. Očeta razume brez besed, njuni najintimnejši prizori so prizori tišine, ki so prepleteni s tišino narave. Njuna duševna harmonija se ves čas odraža v ozadju, kjer prevladuje umirjena zelena barva.

Idilično življenje v gozdovih nekega dne prekine vdor civilizacije. Odkrijejo ju gozdni čuvaji in ju odpeljejo v center za socialno delo. Ko potujeta skozi mesto, se skozi barve kaže intenzivna sprememba razpoloženja. Barve narave zamenja hladna sivina, ozadje deluje monotono in moreče. Takšna je tudi Willova izkušnja mesta. Mestni hrup, zasliševanja v centru za socialno delo in poskusi ljudi, da bi ga vključili nazaj v družbo, v njem sprožijo le odpor. Will si ne želi pridružitve v skupnost, temu nenehno skuša ubežati.

Za razliko od očeta pa Tom ravno v stiku z ljudmi raste, začne si utirati lastno pot, ki ni več enaka očetovi. Sčasoma začenja razlikovati svoje življenje od očetovega, razume, da nista namenjena v isto smer. Bolj kot spoznava očetovo bolezen, bolj ugotavlja, da ona ni takšna in na ta način spoznava tudi sebe. Tom se dobro počuti v družbi prikoličarjev, ki kljub življenju v skupnosti ostajajo v stiku z naravo. Ko se seznanja s člani skupnosti, druži z vrstniki in skrbi za njihove živali, se zdi, da je srečna. V skupnosti jo ponovno spremljajo tople barve, odtisi sončnih žarkov v lečah kamere ustvarjajo prijetno atmosfero, ko se počasi razkriva ljudem.

Oče kljub Tomini sreči in zavedanju, da je zanjo odraščanje v civilizaciji nujno, tak način življenja zavrača in si želi pobega. Z boleznijo se ne zna soočiti drugače kot z nenehnim premikanjem po gozdovih, zato se na neki točki njuni poti razideta. Tom in Will se poslovita brez besed, v zadnjem skupnem prizoru sta ponovno obkrožena z naravo, spremlja pa ju tišina, ki ju ne razdvaja, ampak združuje.