Zbiratelj težav

Psihiater Ruben Brandt svoje tri paciente zdravi tako, da jim dodeli vloge likov iz Rdeče kapice. Prizor zdravljenja napoveduje napetost v nadaljevanju, ki jo tukaj še posebej poudari prodorna, intenzivna glasbena spremljava. Slednjo spremljajo anemični glasovi likov iz Rdeče kapice, ki jih vse glasneje posnemajo Brandtovi pacienti. Atmosfera narašča, plameni ognja, okrog katerega so zbrani, so vedno višji. Kljub temu da prizor zaradi stopnjujoče glasbe in hitrih premikov kamere povroča nekoliko bolj dramatično vzdušje, je mogoče v celotnem filmu zaradi toplih barv in nežnejše zvočne kulise občutiti, da se Brandt v nekaterih situacijah ali krajih počuti prijetneje in bolj sproščeno kot v drugih (džez klubi, v katerih je vzdušje nekoliko melanholično in sproščeno zaradi tople, motne svetlobe ter pomirjajočih zvokov). V prizoru je mogoče opaziti tudi avtorjev pogled na podporne skupine. Na njih gleda s posmehom, njihov pristop k reševanju problemov se mu zdi pretiran in absurden. »Zdravo« je pretiraval tudi pri zunanjem videzu junakov in tako v risani računalniški animaciji poudaril njihove značajske lastnosti – nekateri stranski liki imajo nenavadno oblikovane okončine ali obrazne poteze, medtem ko ima Brandt nepopačen obraz.

Film žanrsko deluje kot triler ali psihološka drama, a se avtor kljub temu vseskozi spogleduje s komičnim sarkazmom in ironijo. Slednja se še posebej izrazi pri Brandtu – z umetnostjo pomaga odpravljati težave drugih, medtem ko jih ima sam največ. Zdi se, da poizkuša z reševanjem tujih težav pozabiti na svoje, jih obvladati.