»Mi mrzimo med«

Čeprav se lahko človek prepričuje drugače, se ljubi instinktivno. Nagon nas žene, da si iščemo varno zavetje in udobje, a nam hkrati ne zagotavlja moralne nespornosti. Peter Cerovšek je, skupaj s scenaristoma Majo Šuša in Dadom Ćosićem, posnel kratek film Dom je, kjer je hiša (Kuća je gde je kuća, 2018), ki prikazuje ravno to notranjo razdvojenost med razumom in občutkom prave ljubezni, ki je tako naraven, da se ločnice med prav in narobe ne vidi več.

Ujeta v svoje vesolje majhnega stanovanja, Luko in njegovo sestro Luno zunanji svet plaši. Udobje stanovanja je fizična reprezentacija edinega miru, v katerem lahko brez ovir živita to, kar čutita. Posnet prostor, ovit v tople barve, deluje prijetno, njuno gibanje po njem pa je sproščeno in domače. V njem se kot majhna otroka brez zadržkov in sramu igrata ter zabavata. Kljub temu se iz naglih gibov in pretirano dramatičnih dialogov da razbrati živčnost, kot da bi nad zaljubljenim parom konstantno lebdela grožnja, ki jima počasi podira svet.

Sprva so posnetki večinoma statični – kamera le spremlja njuno skupno jutro. Nemir izbruhne, ko Luna zasači Lukov poskus postaviti vse na družbeno »normalne« tirnice oziroma vzpostaviti resno romantično zvezo z drugim dekletom. Tako v njuno vesolje vstopi tujek in z njegovim prihodom postanejo tudi prizori bolj dinamični. Cerovšek je povedal, da je ob njunem prepiru poskušal slediti vsakemu gibu in se prepričati, da bodo od te ključne prelomnice naprej posnetki bolj razgibani. Sprememba v snemanju spremlja spremembo v njunem počutju – od sproščenosti do pretresenosti zaradi možne fizične ločitve. Snemalni cilj je bil tudi ohranjati naravni ritem dogajanja v filmu z dolgimi prizori brez rezov, ki vzbujajo občutek, da opazujemo dve ribi v posodi vode. Razrezati posnetek bi bila po njegovih besedah manipulacija realnosti. V končnem prizoru se pojavi samo en rez, v katerem kadru z ljubimcema na postelji sledi kader z dvema ribama v akvariju, edinima pričama njunemu skrivnemu svetu.

Glasen Lukov vzklik in bučanje v ozadju konca filma potencirata občutek brezizhodnosti.  Oba bi verjetno dala vse, da bi ta občutek zbledel. Tišina nastane šele, ko objeta obležita in se poskušata pomiriti. Neskončna jeza na instinkt, ki ju je pripeljal do zaljubljenosti, izsili vprašanje, kako je možno tako globoko sovražiti nekaj lepega in biti v konstantnem konfliktu sam s sabo. Kako grenko se lahko okuša nekaj sladkega, preprosto opiše motiv medu ob zajtrku, ki ga oba skupaj v šali kritizirata: »Alergični smo na med, mi mrzimo med!«