Minljivost filmskega traku

(Ne)vidni film … Naslov zveni kot nekaj nadnaravnega, mističnega …

Film je tretji del dokumentarne trilogije Filmoljubje avtorja Slavka Hrena, ki prikazuje izumrtje, ki se ga nihče ne zaveda – izumrtje starih slovenskih filmov. Opisuje restavriranje filmov, kot so na primer Na svoji zemlji (1948) ali Dolina miru (1956). Film v večini posvečen stoletnici smrti Franceta Štiglica, znanega slovenskega režiserja, ki je veljal za pionirja slovenskega filma, slaven pa je postal s filmi, kot so Ne joči Peter (1964), že prej omenjena Dolina miru ter mnogi drugi. V filmu nastopajo vodje arhivov, režiserji, programerji, delavci na RTV Slovenija, itd. V večini so to delavci, ki restavrirajo, popravljajo ter se ukvarjajo s filmi in filmskimi trakovi.

Glavno sporočilo filma je bilo, naj bomo bolj pozorni na našo filmsko kulturo. Filmski trakovi so namreč narejeni iz organskih snovi, ki imajo kot večina omejen rok trajanja, ob nepravilnem shranjevanju ter nepravilnem ravnanju pa se življenjska doba še dodatno skrajša. To je prikazano tudi v filmu, ko nam arhivistka pokaže uničene in obrabljene trakove ter ko opazujemo delo programerja, ki se s programiranjem trudi izbrisati oziroma prekriti nastalo škodo. Tako je veliko filmov neohranjenih ter niso več uporabni, kar pa pomeni, da so izgubili svoj pomen, saj si jih ne more nihče več ogledati. Nevidni slovenski film kar kriči in nas poziva k ohranjanju filmov. Tudi v filmu nas pogosto opomnijo na to, saj omenijo, da je republika Poljska digitaliziranju starih filmov namenila veliko denarja, Slovenija pa (še) ne.

V filmu je sodelovalo veliko ljudi, ki se vsakodnevno ukvarja z ohranitvijo in restavriranjem starih filmov, prav tako pa tudi z njihovo aktualizacijo. Film nam sporoča, da je digitalizacija filmov zelo pomembna, saj bi s tem ogled filmov omogočili vsem, propadanje bi bilo manjše, filmi pa bi se ohranili ter ne bi propadali v arhivih.