Motnja ali drugačnost?

V času, ko mediji duševne in nevrološke motnje pogosto obravnavajo nenatančno ali celo nespoštljivo, je nemška avtorica Theresa Lucas posameznikom s Tourettovim sindromom dala besedo, portugalska ustvarjalka Regina Pessoa pa pri ljubečem odnosu med »bolnim« stricem in njegovo nečakinjo (kljub avtobiografskim elementom) ni nikdar zapadla v sentimentalnost, kaj šele v pomilovanje.

Na prvi pogled kratka animirana filma Tik tik tak (Tic Tic Tack, 2019) in Stric Tomaž: Štetje dnevov (Tio Tomás, a contabilidade dos dias, 2019) nimata prav veliko skupnega. Prvi, ki le za las preseže 4 minute, uporablja (dvodimenzionalno) računalniško animacijo, drugi, ki traja približno 13 minut, je narisan z barvicami. Prvi je dokumentarec s pričevanji več ljudi, drugi temelji na avtoričinih spominih na strica. A vseeno je med njima mogoče potegniti vzporednico, predvsem zaradi določenih podobnosti med motnjama, ki sta obravnavani.

Tik tik tak izpovedi kombinira z dvodimenzionalno računalniško tehniko. Opisovanje vsakodnevnih življenj nastopajočih je tako zapomnljivo, da bi vtis naredilo tudi brez animacije, ki jo spremlja, kljub temu pa izstopa dvojica prizorov. V prvem vidimo ljudi, ki stojijo drug ob drugem in so orisani v silhuetah: ponazorjeni so njihovi načini potlačitev, ki niso vedno uspešni – da neumestnih besed ne bi izrekali na javnem mestu, so prisiljeni razviti mehanizme, ki njihovega impulza sicer ne zatrejo, a ga vsaj preložijo. Nekateri topotajo z nogami, drugi se popraskajo po laseh, tretji pomežiknejo in tako naprej.

V nadaljevanju je omenjen proces razložen natančneje. V preprostem, zgolj grobo orisanem kadru, ki spominja na videoigro iz osemdesetih, vidimo figurico, ki potuje od leve proti desni in preskakuje skale. Slednje predstavljajo impulze: če so majhne, jih preskočijo brez težav (impulz lahko preložijo), velike pa premagajo šele po nekaj poskusih (impulz zadovoljitev terja takoj). Intervjuvanci na svoje težave gledajo kot na zaporedje večjih ali manjših preprek, s katerimi so se vsakodnevno prisiljeni spopadati: vzporednice z digitalnim okoljem, v katerem moramo za dosego želenega cilja vnesti določene ukaze, ob morebitnem neuspehu pa ta proces ponoviti, so očitne. Če bi bile tovrstne težave prikazane povsem dobesedno, s posnetki iz življenj pripovedovalcev, bi bila omenjena metafora izgubljena.

Regina Pesoa se ni zatekala k tovrstnim prispodobam: stric Tomaž, ki nenehno šteje (števil ne vidi le v svoji beležki ali na koledarju, temveč povsod, resnično povsod), je svojo motnjo ponotranjil do te mere, da je na poskuse potlačitve pozabil, če so mu sploh kdaj prišli na misel. To pomeni, da lahko za povsem trivialno dejavnost, denimo kopanje, porabi več ur: ovir ne preskakuje, ker jih sploh ne dojema kot ovire. Težava je le v tem, da to prepričanje deli le njegova nečakinja – za druge je po njenih besedah »čudak, zguba.« Z intervjuvanci filma Tik tik tak mu je torej skupna stigmatiziranost, a se zanjo ne zmeni.

Tik tik tak in Stric Tomaž prikazujeta različna načina življenja z obravnavanimi motnjami: prvi se z njimi v razumni meri spopada, drugi se pretvarja, da jih ni, nobeden izmed filmov pa lastnega stališča ne povzdiguje v najboljšo rešitev dane situacije.