Navednice po Žilnikovo

»Tovariši, žalostno je, čemu služijo ti zidovi in toliko znoja in vedrih ur dela, ki so jih zgradila,« pravi protagonistka Zgodnjih del (Rani radovi, 1969), medtem ko slečena čepi v travi ob zidu in jo kamera zajema v srednjem planu. »Zadružni domovi so ena izmed mnogih zablod politike kolektivizacije,« odgovori lik, ki čepi nekaj metrov stran od nje. »Vprašanje za diskusijo,« se pridruži še tretji čepeči lik, ki – tako kot prejšnja dva – pomembne pogovore najbolj ceni med iztrebljanjem. Po še eni podobno napihnjeni repliki se pretenciozna debata konča z »nehaj nakladati in mi daj časopis«.

Sekvenca je emblematična za zanimivo vrsto ironije, ki preveva ves film. Mogoče jo je razumeti kot humorno in umetniško ustreznico političnim premikom, ki so se zgodili spomladi leta ’68, v mesecih pred začetkom snemanja Zgodnjih del. Razlago problema, ki ga pred gledalca postavljajo Zgodnja dela, lahko razširi distinkcija med uporabo in omembo, ki se je razvila v analitični filozofiji.

Ameriški logik W. O. Quine je bil tisti, ki je zakoreninil to distinkcijo, čeprav se je ta pojavljala v različnih oblikah že prej. Pri vprašanju uporabe in omembe gre predvsem za dva različna načina, kako se beseda pojavlja v stavku. Če jo uporabimo, deluje v stavku tako, kot besede delujejo večino časa, kar ponazori na primer poved: Pariz je glavno mesto Francije. Primer omembe za isto besedo pa je: Beseda ‘Pariz’ ima pet črk. Očitna razlika v pomenu besede ‘Pariz’ je, da imamo pri njeni uporabi v mislih samo mesto (označenca), pri omembi pa besedo samo (označevalca). Ko besedo uporabimo, lahko deluje kot orodje, ki napeljuje na nek predmet; s tem je učinkujoča, nanaša se na zunanji svet in poskuša nanj delovati. Ko pa jo omenimo, lahko deluje beseda tudi kot – samo beseda, nič več kot skupek črk, ki se ne more nanašati na zunanji svet in učinkovati nanj, ampak vase zagledano označuje samo sebe.

Meja, ki je v jeziku po navadi trdna in neprehodna, je v filmu bolj spremenljiva: če besedo omenimo, jo večinoma zapisujemo v navednicah in s tem pokažemo na njen ontološko drugačen status od ostalih uporabljenih besed. Pri filmu navednic (če nam avtor ironije ne skuša ravno servirati na pladnju) ni. Ali podoba dejansko pravi to, kar govori, ali liki svoje geste in besede uporabljajo ali jih le omenjajo, je lahko vprašanje interpretacije, ki poda izjemno zanimive odgovore: Zgodnja dela so zanimiv primer igračkanja z mejo med uporabo in omembo. Prvi izrečeni stavek v izpostavljeni sekvenci lahko tako najprej zveni resno, ampak ga nemudoma kot v nekakšne vizualne navednice postavlja podoba čepeče protagonistke. V nadaljevanju, ko postanejo besede protagonistov še bolj visokoleteče, je kontrast še toliko bolj izrazit – vse štiri like vidimo skupaj, kako zadovoljno debatirajo med iztrebljanjem. Pogovor o prihodnosti postane nekakšna straniščna debata, visokoleteče besed partije (in njenih kritikov!) pa so le omenjene, in sicer kot točno to – visokoleteče besede. Tu Žilnik ironizira ton zanesenosti in svečanosti – ton, ki je besede iz ust partijskih veljakov delal za orodja, za nekaj realnosti in napredku neodtujljivega. Pri Zgodnjih delih se besede pogosto ne uporabljajo več. Z njimi liki ne počno nič drugega, kot da jih omenjajo in tako označujejo lasten lažnivi ton. Politikova ali partijceva beseda postane z demonstracijami ’68 lupinica, ki pomeni besedo samo, ki jo svečano izgovarja. To je atmosfera, ki jo je v Zgodnjih delih z ironijo tako uspešno ustvaril Žilnik.