Pričujoči kratki film popelje na potovanje po svetu halucinacij in neresničnih vizij, ki so zaznamovale najstnico Jasno. Prepletanje resničnega z imaginarnim, vidnega z navideznim daje filmu skrivnostni značaj. Zaskrbljena mama presuhe in izsušene, izčrpane Jasne, stopnjuje svojo nesigurnost skozi cel film. Na vse to je vplivala prometna nesreča, v katero naj bi bila Jasna vpletena.

Prespana pomlad (Dominik Mencej, 2014)

Filmska glasba odzvanja v molovskih tonih, ki slikajo otožno, žalostno, včasih depresivno ozračje. Veliko crescendo-v pripomore k razbiranju dinamike in stopnjevanju zgodbe, ki niha od mirnega visenja na gugalnici z glavo navzdol do nepredstavljivih halucinacij. Jasnino visenje na gugalnici podkrepi še kamera, ki se je skupaj z Jasno obrne in pokaže svet, kot ga vidi sama, ko je na gugalnici – narobe. Jasna je iz revnejše družine. Oblečena je, kot bi imela na sebi obleke starejših bratov in sester, katerih namen je le – ta, da so ji prav in jo grejejo. Obleke kažejo tudi na Jasnin karakter in njeno zadržanost. Po eni strani deluje, kot da jo zanima le lasten svet. Ne ozira se na svoj videz in smernice, ki jih narekuje današnja družba. Pomemben ji je le njen Brane. To je planet Saturn, ki ga vidi na nebu. Brane je njen prijatelj. Je povezava med njo, njenim namišljenim svetom in svetom, ki je še bolj namišljen kot njen, tam daleč v nebesih.

Tako kot v glasbi so tudi barve fotografije večinoma v molovskih tonih, ki še bolj poudarjajo grozovitost njenih prividov – grozovitost kot nezmožnost ločevanja resničnega od imaginarnega. A dnevi v filmu so jasni in sončni, toplih barv in dajejo občutek topline, sreče in svobode. Spozna prijatelja iz okolice, Pera. Hitro mu pove, da se ji zdi sumljiv, a hkrati je edini, s katerim se lahko normalno pogovarja. Jasna vstopa v svet »odraslih« – s Perom prvič kadi, se poljublja, verjetno se vanj tudi prvič zaljubi.

Skrbno izbrani dvoumni, včasih vsebinsko nesmiselni dialogi so izjemno usklajeni z menjavo kadrov. Dogajalni prostor – blok in njegova okolica – poudarja skromno življenje in skromnost Jasne same. Njen odgovor na Perovo vprašanje: »Kje si bila do zdaj, da te tukaj vidim prvič?«, se glasi: »Ne vem, verjetno sem potovala.« Morda je zares potovala po svetu in njegovih deželah, zagotovo pa je potovala po svetu idej, prividov in halucinacij.