Nečloveško v človeškem

Tajvanska zombijada/telesna grozljivka Žalost (Ku bei, 2021, Rob Jabbaz) izstopa predvsem po svoji rekonceptualizaciji živega mrtveca. Radikalna mutacija prej povsem nedolžnega virusa, ki se širi po Tajvanu, svojih gostiteljev namreč ne spremeni v klasične, telesno in možgansko mrtve, a vseeno premikajoče se pošasti, niti jih ne razčloveči z živalskim rjovenjem ali manjkajočimi udi. Ravno nasprotno, njihove možganske in telesne funkcije pusti neokrnjene, tako da ti normalno govorijo in se premikajo – njihova nečloveškost (in zombijska neustavljivost) izvira iz tega, da postanejo skrajno sadistični, ker jim virus onesposobi vse inhibicije. Tako so okuženi v Žalosti zombiji zgolj v skrajnosti svojih nagonov, v vsem ostalem pa še vse preveč človeški, nelagodje in grozo pa vzbuja ravno ta spojitev človeškega in nečloveškega, ki ima zaradi subverzije klasične zasnove zombija še potenciran učinek.

Film je v tem pogledu najbolj uspešen v prvi polovici, ob začetku širjenja nove različice virusa, ki nič hudega sluteči status quo sprevrže v vsesplošno morijo, saj ravno v teh točkah prehoda iz normalnosti v nenormalnost – ko še spoznavamo, kaj točno se sploh dogaja in kakšni so okuženi – najbolje pride do izraza njihova nečloveškost. Še posebej izstopa prvi grozljivi prizor, ko skozi oči protagonista Jima spoznamo resnično naravo zombijev. Po tem, ko svojo partnerico odpelje na železniško postajo, se odpravi po kavo v lokalno restavracijo. Jim, skupaj z ostalimi gosti lokala, seveda ne predvidi pomora, ki ga napove nastop figure v izstopajoči bolniški halji. Ta kljub neizostrenem položaju s svojo držo na robovih kadrov ustvari zlovešče vzdušje. Tako gledalci – kot je to pogosto značilno za grozljivke – pričakujemo izbruh nasilja, medtem ko protagonist in liki ne slutijo nič hudega. Toda ko nekdo pristopi do nenavadne figure in se nasilje zares prične, smo tudi gledalci vrženi v podobno stanje šoka kot Jim in ostali gostje. 

Prizor je sestavljen tako klišejsko, da pričakujemo, da bomo videli zgolj običajnega zombija, in ker čutimo, da nas klišeji ne morejo prestrašiti, izbruh nasilja dočakamo deloma nezavarovani. Moški v halji se pa ne prične obnašati kot normalen zombi, temveč v enega od gostov pljune hrano, drugega pa polije z vročim oljem, pri čemer se smeje. Nato se obrne k protagonistu in mu, namesto da bi ga napadel, začne groziti. Takrat v bližnjem planu jasno vidimo, da so oči moškega zaradi virusa popolnoma nabrekle in počrnele. Ta postavitev nečloveškosti ravno v območje oči, ki naj bi bile »ogledalo duše«, nedvoumno pokaže na pošastnost okuženih, toda ker so ti hkrati skozi svojo sposobnost govora kot izrazito človeške zmožnosti vzpostavljeni kot racionalna bitja, je pošastnost spuščena na raven vsakdanjega, verjetnega. Njihova fantastičnost je zato prenovljena: okuženi še posebej uživajo v tem, da svoje žrtve še verbalno ustrahujejo, preden jih fizično napadejo.

Največja odlika filma je torej njegova spojitev človeškega in nečloveškega skozi sopostavitev racionalnega in nezadržljivih sadističnih nagonov, s čimer nam približa dogajanje in razkriva potencialno grozo, ki lahko izbruhne iz vsakdana, že če v enem samem posamezniku popustijo vse zavore. Glede na to, da se tovrstne grozote pojavljajo tudi v resničnosti (denimo strelski poboji), lahko rečemo, da virus anomalijo človeških družb zgolj spremeni v pravilo.