Nepojasnljiva analogija
Psihonavta, pozabljena otroka1 (Psiconautas, los niños olvidados, 2015) je animirani film Pedra Riviera ter Alberta Vazqueza, postavljen na fiktivni otok z antropomorfnimi prebivalci, ki je po večini skoraj uničen zaradi ekološke katastrofe. Vsi liki, ki so pobližje predstavljeni, očitno želijo oditi z otoka in iskati svetlejšo prihodnost kje drugje, a pobeg nobenemu ne uspe.
Na prvi pogled se dozdeva, da je film kritika poznega kapitalizma. V njem nastopa kopica govorečih in zavestnih predmetov, kot sta na primer ura in napihljivi čoln, ki spodbudijo razmislek o vedenju ljudi do predmetov znotraj potrošniške družbe. Na neoliberalizem spominjajo tudi podgane, ki živijo na razprostranem smetišču in venomer iščejo karkoli, kar bi lahko prodale premožnemu trgovcu – edini resnično bogati osebi na otoku. Podgane so torej po tej analogiji izkoriščani delovni razred, na račun katerega profitira maloštevilna elita. Prikazani so tudi malomarni policaji, ki ne opravljajo svoje funkcije, ampak predvsem razkazujejo svojo moč. Slednje najbolje prikaže prizor, v katerem eden od policajev ustreli malega nedolžnega ptiča, češ da je morda prijatelj Birdboya, ki ga policija lovi. Velik del filma torej nakazuje na kritiko moderne družbe, od tovrstnega razumevanja filma pa odvrača čarobni gozd, ki ni postavljen v kontekst družbene kritike. Pri interpretiranju tega sta avtorja kot smernico postavila naslov — Psihonavti, torej raziskovalci psihe. Otok je tako lahko razumljen tudi kot simbol za človekovo notranjost, dušo ali psiho. Čarobni gozd in zlati želodi v njem, za katere izvemo, da jih je Birdboyev oče prinesel iz kraja izven otoka, predstavljajo majhen in začasen pobeg. Govoreči predmeti so tisti, na katere je človek navezan. Smetišče in zloglasni svetilnik predstavljajo depresivno stanje ali neprijetne misli, vse ostalo na otoku pa je prazno in dolgočasno.
Film je analogija za več stvari hkrati, obenem pa za popolnoma nič, kar ga dela kompleksnega, s tem nepozabnega.
- Op. a.