Neposrednost in njeno nasprotje

Isild Le Besco, sicer bolj znana kot igralka, je v ožjih krogih zaslovela kot režiserka. V svojih filmih ustvarja vtis neposrednosti in marsikaj prepusti interpetaciji posameznika, kar lepo odraža Charly (2007).

Film govori o Nicholasu, 14-letnem nenavadnem, zdolgočasenem fantu s podeželja, ki mu profesor podari knjigo, v kateri po naključju najde razglednico z otoka BelleÎle. Razglednica ga spodbudi, da pobegne in poišče kraj z razglednice. Po nekaj dnevih spontanega potovanja pride v majhno mestece, kjer spozna dekle z imenom Charly, ki živi v prikolici in se preživlja s prostitucijo. Povabi ga, da pride živet k njej k njej, a pri tem se mora držati njenih strogih pravil in skrbeti za red znotraj prikolice. Z njo preživi nekaj dni.

Film spremlja dinamiko njunega odnosa. Nicholas in Charly sta dve zelo različni osebnosti – Nicholas je tih in podložen, Charly pa izjemno preudarna in gospodovalna. Tudi njuna načina življenja se zelo razlikujeta.

Film neposredno razgrinja njuno zasebnost, s čimer spominja na domače, družinske posnetke. Razgalja ju s tresočo kamero, zrnato sliko, glasbe ne uporablja nikoli, razen na začetku se vrti francoska popevka. Drugič se pojavi šele ob koncu – ko Nicholas doseže morje. Film zgodbe ne podaja zaokroženo, temveč preprosto »nameče« skoraj naključne intimne situacije in trenutke. Dialoga v filmu ni veliko, kadar je, večinoma deluje neprisiljeno.

Popolno nasprotje tovrstni naraciji pa so prizori posnetkov obale z razglednice in morskih živali. Ti na prvi pogled delujejo nesmiselno, a njihova nenavadna umeščenost poudarja njihovo simbolno vrednost. Živali so načeloma svobodne in gredo lahko kamorkoli, a njihovo tavanje je brezciljno, podobno kot Nicholasovo: njegov pobeg je trenutek svobode. Obala bi lahko simbolizira cilj, saj ga na začetku spodbudi k pobegu, cilj pa predstavlja svobodo.