Tavanje po spominih

Liverpool sredi petdesetih. Družina za božič sedi ob skrbno pripravljeni mizi in se pogovarja. Vse je videti običajno razen dejstva, da sedijo zunaj, na zasneženem vrtu, oblečeni pa so, kot da bi bili notri. Postavijo se kot za fotografiranje, pogledajo v kamero in v en glas voščijo vesel božič. Gre za prizor iz filma Konec dolgega dne (The Long Day Closes, 1992) Terencea Daviesa, ki najbolje uteleša avtorjev pristop do avtobiografskega filma.

Svojo mladost prikaže v mozaični strukturi – prizori si ne sledijo linearno, temveč naključno.

Vtis spomina ustvarja z združevanjem motivov iz svojega otroštva, v formalnem smislu pa z montažnimi prelivi. V zgoraj opisanem prizoru na primer avtor združi sneg tistega dne in družinsko kosilo, saj ju veže na isti spomin. Prizore večkrat poveže tudi tako, da iz enega prostora v drugega preide s počasno in mehko vožnjo kamere, kot to naredi v prehodu, v katerem se kamera počasi spusti iz lože kino dvorane, spodaj pa je namesto gledalcev zabaviščni park. Prizori se pogosto prelivajo, slikovno ali zvočno, Davies uporablja tudi dvojno ekspozicijo. Združevanje in prepletanje, in s tem vtis spomina, še bolj poudarja mozaična zgradba, ki ne podaja zaporedja povezanih dogodkov, temveč naključno niza trenutke, avtorjeve spomine. Film prikaže avtorjevo otroštvo z detajli, kot so preproga, razgled z okna, materin glas. Prizori pogosto vsebujejo kaj domišljijskega, a vseeno povezanega z realnostjo – na primer ko filmski projektor v kinu sveti kot žaromet naravnost v glavnega junaka, dečka Buda.

Zgradba – tavanje po spominih – daje vtis pristnosti in iskrenosti. Tovrsten pristop do avtobiografskega filma mu odvzema tradicionalno vlogo pripovedi o življenju in jo nadomesti z vidno subjektivnim premislekom o nekem obdobju.