Nepravičnost družbe na tirnicah

Kanadski animator Cordell Barker, ki že dolga leta sodeluje z NFB (National Film Board of Canada), si je za animirani film Nezadržno (2009), katerega dolžina meri nekaj čez 8 minut, vzel dolgih 9 let. Ves ta čas se je posvečal ročnemu risanju animacije.

Levji delež zgodbe se odvija na brzečem, vlaku, nabito polnem z ljudmi s podobnimi telesnimi in osebnostnimi potezami. Okolje, po katerem drvi, je sivo, osamljeno podeželje. Film se ob like bržkone le obregne ¬predstavi jih kot stilizirane upodobitve. Drug z drugim se povezujejo v jasno celoto, ki izriše družbenokritičnost. V prvem vagonu imamo namreč druščino uglajeno napravljenih možakarjev, predstavnikov višjega sloja. Preprostejši sloj nastanjuje drugi vagon, kjer se namesto klasične, ki preveva prvi vagon, vrti poskočna, živahna glasba. Ta spodbuja brezbrižno veseljačenje. Strojevodja je napravljen v vojaško poveljniško opravo. Zapelje ga mična gospodična. Izpostavljen je še mladi možakar, ki rešuje položaj podivjanega vlaka, drvečega proti ravnodušni kravi na tirnicah …

Zdi se, da film obsoja povzpetniški višji sloj, ki ob dani priložnosti (ko se vlak obtiči na strmi klančini in ne more nadaljevati poti) izkoristi nižji sloj (ponudi jim denar v zameno za njihovo imetje, ki ga nato sežgejo in spravijo lokomotivo v pogon). S svojo hladnokrvnostjo se še bolj distancira od nižjega sloja, ki vidi denar kot zmožnost prehoda v naslednji, prvi vagon. Ta miselnost se v filmu pokaže, ko ljudje iz prvega vagona odklopijo ljudi z drugega vagona, ti pa zdrvijo v smrt.

Film, ki je pretežno narejen v 2D tehniki, svojo vlogo družbenokritičnosti zaokroži z večkrat uporabljenim koncem, ki tudi tokrat razreši problem razrednega boja, saj vsi ne glede na sloj, ki mu pripadajo, na koncu umrejo. Smrt v filmu deluje kot katarzična rešitev.