Pogovor o ustvarjalnem procesu s Cyprio Donato in Camilom Colmaresom
Cypria Donato se je na Animateki predstavila v sklopu Evropski študentski tekmovalni program II s filmom Kurba (Putain, 2015), ki je njeno diplomsko delo na belgijski šoli L’École Nationale Supérieure des Arts Visuels de La Cambre, kjer je študirala animacijo.
Camilo Colmenares je sprva študiral film v Kolumbiji, Quimtai (2015), ki smo si ga lahko ogledali v sklopu Evropski študentski tekmovalni program I, pa je nastal kot diplomska naloga na Akademiji medijskih umetnosti v Kölnu, kjer je svoj študij nadaljeval.
O začetkih
Sogovornika zelo različno pristopata k animiranem filmu, Camila zanima eksperimentalna animacija in recikliranje podob, saj sam ne riše, medtem ko je Cypria animacijo odkrila preko risbe, ki je še vedno pomemben element njenega ustvarjanja, čeprav je njena animacija povsem digitalna. Oba sta se za animacijo navdušila tudi preko plesa, ki sta povezana z gibanjem in ritmom, ki igrata pomembno vlogo tako v Kurbi kot Quimtai.
O procesu nastajanja
Cypria in Camilo se strinjata, da ideja, iz katere se rodi film, ni nikoli povsem uresničena, animacijo in proces njenega nastajanja dojemata kot nekaj organskega, ki se spreminja z njima v obdobju nastajanja. Camilo si med nastajanjem animacije dela nekakšne zemljevide asociacij, glasbe, ustvarjalcev, dogodkov, o katerih razmišlja, ki mu služijo kot zgodbopis in meni, da je zato končni izdelek vedno konglomerat stvari, ki ga navdušujejo, se mu dogajajo, ljudi, s katerimi sodeluje in njihovega pogleda na delo ter zato nikoli povsem njegov. Cypria večjo pozornost namenja risbi in pripovedi, Kurba pa je nastala na podlagi njenega večletnega raziskovanja tematike.
O zvoku
Zvok igra zelo pomembno vlogo pri obeh ustvarjalcih. Camilo včasih najprej izbere/posname zvok, ki služi kot hrbtenica vizualnem delu, pri Quimtai pa sta zvok in slika nastajala vzporedno. V nobeni od animacij ni dialoga, ker tako Cypria kot Camilo ne želita pripovedovati zgodb, ampak ju zanimajo občutki, čustveni odziv gledalca na njuno delo. Strinjata se, da igra glasba ključno vlogo, saj se človeka dotakne hitreje in drugače kot slika, ki jo gledalec ponavadi poskuša osmisliti, pri čemer lahko zvok poudarja večplastnost vizualnega ali pa le tega poenostavlja. Oba tudi sama snemata zvok za animacije, velik del zvočnih efektov Quimtaia je bilo posnetih v Camilovem stanovanju, medtem ko je Cyprii pri zvoku pomagal njen oče.
Tako Cypria kot Camilo sta zaključila s študijem in si želita ustvarjati na področju animacije, saj menita da ima izrazno moč, ki je drugi mediji ne premorejo; animacija, ko je končana, ni več njuna, ampak živi svoje življenje, ki je različno od gledalca do gledalca in je pogojeno s čustvom, ki ga v njem vzbudi. To pa je nenazadnje tudi vse, kar od nje pričakujeta.