Zmedenost ob rock ‘n’ rollu

Nizozemski umetnik, ustvarjalec glasbenih videospotov in kratkih neodvisnih filmov ter žirant letošnje Animateke, Rosto, s trilogijo, ki bo v bližnji prihodnosti postala tetralogija, naslovljeno »Thee Wreckers«, postreže z nekonvencionalnostjo.

Vsi trije filmi so nasičeni z različnimi motivi, ki se kot avtorski podpis pojavljajo tudi v avtorjevih drugih filmih – npr. namesto sonca se pojavi veliko oko, kričeči dojenček s plavutmi namesto nog, izmaličene upodobitve članov benda, itd. Tem Rosto doda še nenavadno rock glasbo svojega mladostniškega benda Thee Wreckers in s tem ustvari edinstveno filmsko atmosfero, ki popelje v resnično čudaški domišljijski svet. Glasba ne deluje samo kot pomagalo k ustvarjanju atmosfere, ampak nastopi kot ključno izrazno sredstvo. Bila je celo izhodišče samega ustvarjalnega procesa. S to trilogijo je Rosto reinterpretiral svojo glasbo skozi medij animiranega filma.

V No Place Like Home (2008) se kadri nenavadno hitro izmenjujejo. V prostoru hotelske sobe se nahajajo trije ljudje. Zaradi hotela, ki lebdi v zraku in se vrti okoli lastne osi, se dva lika skupaj s posteljo, na kateri ležita, in televizorjem pred njima premikata sem in tja po sobi. Eden izmed likov, ki se pojavi tudi v naslednjih delih trilogije, je možakar z luknjo namesto levega očesa, drugi je kot truplo bled in z obliži, prelepljenimi čez oči, njegov prijatelj. Tretji v sobi je po izgledu podoben prvemu in vse, kar počne, je le, da opazuje druga dva.

Hitra montaža dogodkov v sobi se nato razvije v dolg posnetek prehoda skozi hotelski hodnik, na katerem srečamo band Thee Wreckers. Kot pri drugih likih v trilogiji so tudi pri teh animirane le (izmaličene) glave.

V Lonely Bones (2013) je prepletanje animiranega in igranega še bolj prisotno. Pojavi se na primer lik, katerega vlogo odigra sam avtor. Glavni protagonist začne bežati pred skupino ljudi, ki jo vodi »režiser« (torej Rosto), medtem ko s hitro montažo ustvarja stalno napetost. Proti koncu filma se odvrti posnetek samega green screena, postavljenega na prizorišču snemanja.

Napetost v prvih dveh delih je povsem v nasprotju s tretjim (Splintertime, [2015]). Od glavnega protagonista tokrat ostane le glava. Bend in medicinska sestra jo v ambulantnem vozilu (zdi se da brez cilja) vozita po praznem, belem prostoru, ki spominja na bledo puščavo. Film je počasnejši od prejšnjih in na začetku deluje bolj jasno zastavljen, ne tako nasičen z motivi. A to se spremeni proti koncu filma, kjer avtor z montažo pospeši dogajanje do zmedenega, na videz nepovezanega sosledja dogodkov, ki razpirajo možnosti interpretacij. V tem delu se posnetki, ki niso animirani, pojavijo povsem naključno, na samem koncu pa se film prevesi v igranega.