Odločba št. 13769
Izvolitev Donalda Trumpa za 45. predsednika Združenih držav Amerike novembra 2016 je dodobra pretresla svet. Še bolj kot na notranjepolitični ustroj, čigar temelj – ustava, ki se opira na dolgo demokratično tradicijo – naj bi bil dovolj trden in odporen za avtoritarne in ekstremistične težnje katerekoli strani političnega spektra, je podelitev mandata vplivala na razmerje sil v svetu. Opustitev vloge »dežurnega policaja«, ki so jo s koncem druge svetovne vojne, še izraziteje pa z razpadom Sovjetske zveze opravljale ZDA, je premešala geopolitične karte.
Odpor in občasno odkrito sovraštvo Trumpove administracije do tujega – predvsem tistega, kar se v konservativnem pogledu ne sklada z vrednotami zahodnega krščanskega sveta – se nista izrazila le v ekonomski usmeritvi v protekcionizem, temveč tudi v ukrepih, uperjenih proti tujcem. Tako je Trump uresničil napovedi, dane v predvolilni kampanji, in marca 2017 podpisal izvršni ukaz št. 13769 z naslovom »Varovanje naroda pred vstopom tujega terorizma v Združene države« (Protecting the Nation from Foreign Terrorist Entry into the United States) ali krajše »prepoved potovanja« (travel ban), ki je državljanom šestih pretežno muslimanskih držav (Irana, Sudana, Sirije, Libije, Jemna in Somalije) začasno prepovedal vstop v ZDA.
V množici tistih, ki jih je ukrep prizadel, je bila tudi Iranka Azar, računalniška inženirka, ki je v želji po lepši prihodnosti zapustila rodno državo in si našla delo v ZDA. Kratki eksperimentalni dokumentarni film Teden z Azar (Yek hafteh ba azar, 2018) iranske avtorice Tare Najd Ahmadi prikaže Azarino stisko, ko si ni upala odpotovati na obisk k svoji bolni sestri v domači Isfahan. »Potovanje izven meja ZDA je v tem času tvegano dejanje. Ne veš, ali se boš lahko vrnil,« razloži Azar. Začasna zaustavitev, ki so jo odredila nižja sodišča zaradi neustavnosti, je prišla prepozno. Po orisu zgodbe se film osredotoči na Azarino (ne)sprejemanje sestrine smrti – ne le v smislu klasičnega žalovanja, poslavljanja od ljubljene osebe, temveč poskusa osmišljanja (geo)političnega konteksta, ki ji je onemogočil dostojno slovo. Jeze, ki jo Azar čuti do nesmiselnosti ukrepa, ni mogoče izraziti z besedami – potlačen gnev prikaže statičen prizor, v katerem Azar v počasnem posnetku nad svojo glavo dvigne lubenico in jo z vso silo trešči ob tla. Izgube ne premaguje samo s fizičnimi izbruhi, ki le kratkotrajno potešijo občutek nemoči. Posebno terapevtsko moč ima izdelovanje podobe lesene človeške glave, ki simbolizira pot do Azarine sprave same s seboj. Pri izdelovanju ji pomaga tudi avtorica; ženski, ki jima je skupno občutje emigracije, se pogovarjata o Iranu, družini in prijateljih, ki sta jih pustili za seboj. Spomine na domovino odražajo prizori domačega mesta in avtohtona glasba.
Prvoosebni pristop Nadj Ahmadi omogoča, da ne postavlja samo polemičnih vprašanj, temveč aktivno poseže v pogovor: Teden z Azar je filmski esej, ki prepletata dva glasova – Azarinega in avtoričinega. Sprva zelo osebne teme sčasoma zamenjajo vprašanja o širši problematiki migracij. Ob vprašanju o smiselnosti migracij – odhod posameznika iz domačega v novo, neznano okolje, ki je po eni strani polno priložnosti po drugi pa omejitev (kot je Azarina posredna prepoved potovanja, torej svobodnega gibanja), – na platnu valovi trčijo ob obalo in se z montažnim prijemom odbijejo nazaj v morje. Prizor in vprašanje se ponovita, le da v obratnem vrstnem redu.
Film se zaključi s prizorom sežiga izdelanega artefakta v zeleni notranjosti vrta stanovanjske hiše. Kamera iz roke se približa plamenom, ki pa za razliko od prej omenjene lubenice v sebi ne nosijo agresije. Nasprotno, uničenje podobe, v procesu izdelovanje katere je Azar vanjo vnesla svoj srd, bolečino in nemoč, deluje kot zaprtje poglavja, katarza in premik naprej. Četudi se Azar zdi, da se svet leta 2017 vrti v preteklost, »v leto 17«.
Junija 2018 je Vrhovno sodišče s konservativno večino (pet glasov proti štirim) razveljavilo sodbe nižjih sodišč in v veljavo vrnilo t. i. travel ban.