Odpotovanja besed in prijateljev

 »V svoji glasbi poskušam, da ne besedilo ne glasba nista eden drugemu suženj.« Tako portret v filmu redko izraženih misli dopolni Tomaž Pengov. Odpotovanja (Petra Seliškar, 2020), istoimenski naslov glasbenikovega albumskega prvenca, riše zanimiv razhod med »pesnikom s kitaro« in stvaritelji filma: »Jaz sem šel s to ploščo (Odpotovanja, op.a.) gor, on pa dol,« sredi pripovedi v sliki in besedi pove Aco Razbornik.

Pesnikovo iskanje ravnovesja med zgornjima elementoma je začetek razumevanja, zakaj je oddaljen svojim nekdanjim bližnjim, ki so 6 let po njegovi smrti sestavili pripoved o njem. Zavedanje pomembnosti tako besede kot glasbe kaže njegovo »ujetje« razumevanja dela poezije (kot izraza lepote) – izrazni element je velikokrat najmočnejši, ko je navidez v ozadju; tako je tudi z besedo. A v filmskih Odpotovanjih se pojavi diskrepanca: obrazi (prijateljev, sodelavcev, bližnjih) govorijo neposredno in se odmikajo od Pengove doumete dimenzije besede. Z izbranim načinom naracije (zbor intervjujev) slika v pomenu ponavlja konotacije zvenečih besed (v situacijah ne odkriva in dodaja novih pomenov). Lahko bi podobe same odkrivale pomen.

Odpotovanja za pripoved zgodbe o poetu tako s sliko, delom zvoka (dialogom) in v filmskem mediju že mnogokrat uporabljeno dramaturgijo (o žalosti umetnikovega padca) uporabijo filmska izrazna sredstva, ki film »poplitvujejo« – njegov potencial, ki ga vedno znova nakazujejo intervencije arhivskih posnetkov pevčevih nastopov, njegovih razmišljanj ter še posebej zven njegove glasbe, ob slednjih žalostno izzveni v neizkoriščenost … Post festum odzvenijo pevčeve besede: »Ko se vrneš, si sam …«

Misel z uvoda, o razmejitvi preko prve plošče, je prikaz odpotovanja besed in prijateljev …