Onkraj rjovenja predsodkov
Snežna odeja je prekrila pokrajino in živali mirno hibernirajo v svojih prebivališčih. Le peščico med njimi begajo razne težave, kot so strah, lakota ali nedokončane sanje. Kljub različnim skrbem pa jih povezuje njihova skupna živalskost (podobno kot najrazličnejše ljudi na zemlji, ne glede na raso, veroizpoved, spolno usmerjenost še zmeraj povezuje nek skupen faktor človečnosti) ter ujetost v hladu in mrazu snežne odeje. V to mirno pokrajino pa se občasno vsili strahoten zvok rjovenja, ki lomi mir in tišino te »zimske idile« in vdira v okolje kot nekaj neznanega. Živali na podlagi tega logično sklepajo, da gre za strašnega jetija, ki se ga je vredno bati in se pred njim tudi skrivati.
Sladka noč (Nuit Chérie, 2019) režiserke Lie Bertels nam predstavi pravljično zgodbo, ki je morda ne bi takoj asociirali z vse prej kot pravljičnim družbeno-političnim dogajanjem. A vendarle se pojavijo nekatere vzporednice, ki jih lahko na primer povežemo z begunsko krizo. Samo spomnimo se diskurza slovenske desnice o invaziji migrantov (seveda zlasti odraslih moških), katerih cilj naj bi bila podreditev Evrope islamski veri, za kar naj bi bili pripravljeni tudi posiljevati in ubijati (kar naj bi bilo za njih itak nekaj vsakdanjega). Rjovenje jetija bi lahko tako metaforično povezali z rjovenjem desnice o vseh nevarnostih, ki naj bi jih ti begunci prinašali in največkrat je bil to za nezanemarljiv del populacije tudi edini vir spoznanja o teh tujcih, ki vdirajo v »njihovo« oziroma »našo« deželo. Redko pa je prišlo do dejanskega stika, ki bi presegel te reprezentacije. In tako se je posledično podoba o tujcih ustvarila samo na podlagi teh strašljivih predstav in morda niti ne gre zameriti ljudem, ki so sklepali, da realnost ustreza takemu poročanju.
Tako tudi večina živali najbrž nikoli ne bo vedela, kaj to rjovenje dejansko predstavlja, in bodo upravičeno še naprej živele v strahu. Najbrž tudi ne bo dovolj, če bi jim medved in opica poročala o tem, kakšen dejansko sploh je ta jeti. Vse, kar bodo slišale, je rjovenje, zaradi katerega se je vredno skrivati in potikati po votlinah. Tudi pri medvedu in opici je najprej zagotovo prisoten strah. Pri opici je ta bolj opazen, saj se ji ob slišanem rjovenju naježi koža in hitro zbeži v bližnjo votlino, kjer sploh sreča medveda in ga prosi za zatočišče. Lakota pa ju nato prisili, da zapustita votlino in se soočita s svetom, z golo realnostjo. A ko se srečata z dejanskim jetijem, vidita, da gre za mnogo manjše, popolnoma nemočno bitje, ki je vse prej kot strah zbujajoča pošast. Ugotovita, da je tudi on zgolj eden izmed bitij v tej hladni zimi, ki se samotno prebija iz dneva v dan. Torej jih kljub razlikam (videz, hrana, prebivališča …) družijo nekatere skupne lastnosti, nespečnost in nuja po preživetju.
Tako lahko ta film beremo kot poziv k temu, da svojega mnenja in svojih predstav tako o ljudeh kot svetu nasploh ne zvedemo samo na en vir spoznanja. Človek ima lahko dejansko slabo izkušnjo z določenim pripadnikom tuje vere, rase, spolne usmeritve, a ključno je to, da posamezne izkušnje ne posploši na celoto oz. vse pripadnike določene skupnosti.
Film z rabo hladnih barv (zlasti različnih odtenkov modre), zaobljenih linij, nežne ambientalne glasbe in fluidnostjo ustvari umirjeno razpoloženje, skozi katerega nas potem popelje na to popotovanje spoznanja, ki bi ga lahko primerjali tudi s Platonovo votlino. Medved in opica se namreč podata iz temne votline in se tako odmakneta od senc, ki jih predstavlja jetijevo oglašanje in na koncu mirno ležita pod drevesom skupaj s svojim »sovražnikom«.
Jetija lahko tako razumemo kot marginalizirane skupine znotraj dominantnih skupnosti. Največkrat so popolnoma nemočni in v resnici niti nikomur nočejo storiti nič žalega. Hitro lahko ugotovimo, da želijo samo dostojno prebivati iz dneva v dan tako kot vsi ostali, ob tem pa bodo najbrž veseli (kot je bil na koncu vesel tudi jeti), če bo kdo iskreno priznal njihov obstoj, ne zgolj kot nekih drugih, ampak kot enakovrednih.
Zagotovo imamo različne navade, različne načine prehranjevanja, poslušanja glasbe itd., a te razlike obstajajo že med nami samimi, le da jih morda ne opazimo tako hitro, ker o njih pač ni toliko govora, hkrati pa se morda z ljudmi, s katerimi smo iz dneva v dan obdani, lažje tudi identificiramo. A kljub tem individualnim razlikam (ki zagotovo obstajajo) in kulturnim razlikam med različnimi območji (ki jih prav tako ne gre zanemariti), nas druži nek faktor X, ki bi ga poimenoval faktor človečnosti.