Po polžje za pospeški kapitalizma
Film Zakaj polži nimajo nog (Warum Schnecken keine Beine haben, 2019) režiserke Aline Höchli nas postavi v mesto, kjer prevladuje hiter in podjeten ritem življenja. V ospredju dogajanja so polži, ki tega ritma ne dohajajo več. Na delovnem mestu so obdani z delovnimi čebelami, ki se na pospešeni ritem bolje prilagajajo. Pri tem dobimo občutek, da jih življenja drugih pretirano ne zanimajo, kar kasneje dokažejo s tem, da polžem dobesedno iztrgajo roke, s čimer lahko rešijo finančni zlom podjetja.
Film nam skozi svojo dinamiko odlično prikaže kontrast med vse hitrejšim svetom in »počasnejšimi« segmenti prebivalstva znotraj tega sveta, ki tem spremembam preprosto niso več kos. K ritmu polžev prispeva zlasti upočasnjena glasba, ki spremlja njihovo delovanje in nanje še dodatno usmerja gledalčevo pozornost. Postavlja se v nasprotje z ostalimi segmenti mesta, kar postane vidno z rabo totala: medtem ko se polži »cijazijo« po mestu, mimo njih s svetlobno hitrostjo drvijo ostale žuželke, skozi eno izmed oken stolpnice smo priča čebeli, ki v naglici izdeluje sliko …
Film lahko razumemo kot alegorično predstavo zahodnega kapitalizma ki s svojo hitrostjo prehiteva generacijo za generacijo. Polži se ne menijo za uspešnost pri delu, saj je za njih to nekaj sekundarnega. Živijo svoj počasen ritem, kar jim zadošča, da lahko preživijo iz dneva v dan. Preprosto niso tako učinkoviti pri delu s papirologijo kot žuželke. Zagotovo pa lahko vzgojijo mnogo boljšo solato. A jim to očitno ni omogočeno, zaradi česar so prisiljeni v podrejanje korporativnemu svetu in počasi, papir za papirjem, shajati skozi delovnike. To nekako funkcionira, dokler podjetje ne začne delovati s takšno hitrostjo, da polži postanejo popolnoma neuporabni in niti žuželke ne morejo več slediti tempu dela. Sledi izrazita stagnacija gospodarstva in mesto je v skrbeh.
Podjetje se v filmu iz tega izvleče tako, da razvije »produkcijska sredstva« na račun najšibkejših. V tem primeru so to omenjeni polži. Čebele jim iztrgajo roke, kar je bilo njihovo glavno sredstvo udeleženosti v gospodarstvu. To lahko primerjamo z vpeljavo tehnologije v najrazličnejše oblike dela, kar odpravi potrebo po določenem številu delovne sile, saj postanejo neizobraženi delavci ob mnogo hitrejših strojih nekoristni. Navadno so ravno počasnejše, pretežno starejše generacije tiste, ki se težje prilagodijo tem spremembam in postanejo odveč ali pa apatičen, alieniran, enostavno zamenljiv privesek stroja. Polžem sicer ni ravno mar za ta razplet dogodkov in se svojim novim telesom ustrezno prilagodijo. S tem imajo tudi bistveno več časa za vzgojo rastlin. Na koncu pridejo nasmejani do travnika z regratom, kjer bodo lahko v popolnosti udejanjali svojo samooskrbno utopijo. To nakazuje na srečen konec.
Ampak ali ni ravno to tisto, kar ideologija želi, da verjamemo? Delavci, ki pristanejo na cesti, so preprosto dobili novo priložnost. Polži imajo tako več časa za gojenje rastlin in uresničevanje svojih vrtnarskih sanj. Odkrijejo svojo obljubljeno deželo in vsi so zadovoljni s svojim življenjem: tako žuželke v mestu, ki lahko spremljajo vnovično rast svojih podjetij, kot polži, ki končno lahko živijo svoje sanje. Film ne odpira prostora za bedo, ki bi jo lahko prinesel razvoj produkcijskih sredstev in tehnologije. To ostane zamolčano: vsi najdejo svoj smisel in vsaka izguba dela je priložnost za novo in ustreznejšo zaposlitev. A kaj se zgodi, ko v obljubljeni deželi regratovih lučk ni več prostora za vso kapitalistično »nesnago«? Na to nam film žal ne poda odgovora.