Pogled ženske in pogled na žensko

Torzo (I corpi presentano trace di violenza carnale, 1973) Sergia Martina v mešanici ekscesnega nasilja in erotike sledi zamaskiranemu morilcu, ki za svoje žrtve izbira prelepa mlada dekleta. Martino velik poudarek nameni prikazu ženskega telesa in pogledu drugega. S telesnostjo se ukvarjajo tudi glavni liki – študentke in študentje ter profesor umetnostne zgodovine. Pomembno vlogo pogleda vsakič znova nakaže prizor, ki se pojavlja ob umorih, v katerem roka lutki predre oči. Poškodovanje oči je za film ključno, saj le tako morilec lahko iznakazi ženske žrtve, pri katerih ga moti njihov pogled. Pogosta je tudi uporaba perspektive različnih likov, simbolni pomen pogleda poudari tudi uvodna sekvenca s pogledom skozi objektiv pri fotografiranju spolnega akta.

Po dveh podobnih umorih na univerzitetnem kampusu v Perugii, kjer je edina sled za morilcem rdeče-črna ruta, s katero najprej zadavi svoje žrtve, se skupina deklet odloči za umik v razkošno podeželsko vilo. A za njimi gre tudi morilec. Z uporabo njegove perspektive, ko opazuje intimne trenutke deklet iz premožnejših družin, stopnjuje napetost. Upodobitev premožnejših slojev je značilna za vse Martinove giallo filme, ki jih zaznamujejo barvita in drzno pomanjkljiva obleka, s katero še poudari osvoboditev telesa in svobodnejši odnos do seksualnosti sedemdesetih let, ter razkošnost starih vil in starinskih predmetov. K stopnjevanju napetosti pripomore tudi glasba, pod katero sta se podpisala Guido And Maurizio De Angelis, ki sta kot skladatelja sodelovala pri mnogih italijanskih žanrskih filmih. Enakomerni ritem nizkih klavirskih tonov, orgel in piščali pozorno spremlja dogajanje, ritmičnost stopnjuje suspenz. Vrhunec doseže v soočenju zadnjega dekleta z morilcem. Slednje se po krutem umoru svojih prijateljic skriva pred morilcem v svoji sobi in čaka, da bo odšel, drugega izhoda namreč nima. Med čakanjem nastopijo komični momenti, ki poleg običajnih lastnosti italijanskih grozljivk, kot so pretirano igranje, skop dialog in nedovršena sinhronizacija govora in slike, proizvedejo potujitveni učinek. Napetost prekinja situacijska komika, ko v bližino vile kar trikrat pride nekdo od vaščanov, ki bi jo lahko rešil, vendar jih zaradi skrivanja ne more priklicati. Njeni obupani poizkusi so obsojeni na neuspeh.

Martino identiteto morilca razkrije šele v zadnjih nekaj minutah, z njo pa razkrije tudi vzrok, ki tiči za krutimi umori. Moški liki, ki bi lahko bili morilci, so si po izgledu zelo podobni, vsak od njih tudi nastopi z ruto v rdeči in črni barvi, zaradi predolgih in pomenljivih spogledovanj z dekleti, ki bi jih lahko interpretirali bodisi kot flirtanje bodisi kot pogled plenilca, so še bolj sumljivi. Izkaže se, da je za grozovitostmi travma iz otroštva, ki posledično negativno vpliva na morilčevo spolno življenje, kar naj bi zakrivila ženska, kruta zapeljivka, ki se igra s svojimi žrtvami.

Pogled se pojavi v različnih plasteh filma: nezmožnost spolnega občevanja morilca ob pogledu na žensko telo, umor deklet, ki so videle njegovo nezmožnost ali pa so bile priča lovu za žrtvijo, ženska, ki pogled na svoje telo kruto izkoristi v svoj prid, pogled na žensko telo kot objekt želje, ki ne pogleda nazaj. To Martino zelo očitno ponazori, ko objektiv kamere kot pogled brezsramnega trgovca usmeri tudi pod žensko krilo. Ženska sicer sodeluje, ko proti trgovcu iztegne svojo nogo, a ga hkrati tudi ostro zavrne – tisti, ki pogleda, ni vreden gledanega. Zato je iztikanje oči pomenljivo, saj predstavlja morilčev prvi poseg v truplo ženske. Na ta način ji simbolno vzame njeno moč zapeljevanja in izkoriščanja.