Pogovor s prebojnim mladim avtorjem Hanisom Bagashovim

Ko sem imel 10 let, sem začel z igro v gledališču. Pri 12ih sem začel fotografirati in posnel nekaj kratkih filmov. Od takrat nisem poskušal ničesar drugega. No, samo še karate, pri katerem imam črni pas.

Hanis Bagashov

Ostrenje pogleda: Ali obiskujete kakšno šolo?

Hanis Bagashov: Filmsko šolo v Sofiji, Bolgarija – 1. letnik filmske režije.

Kdaj ste ugotovili, da se želite ukvarjati s filmom?

Ko sem imel 10 let, sem začel z igro v gledališču. Pri 12. sem začel fotografirati in posnel nekaj kratkih filmov. Od takrat nisem poskušal ničesar drugega. No, samo še karate, pri katerem imam črni pas. (smeh)

Leta 2016 ste posneli kratki dokumentarec, ki se odvija na vasi. Kaj vas privlači pri ruralnem?

Moji stari starši živijo na vasi. Ko sem bil še majhen, sem jih vsako poletje obiskal za nekaj mesecev. Od takrat čutim povezanost s podeželjem. Moj naslednji film se bo najverjetneje odvijal na vasi.

Boste v prihodnosti snemali v Makedoniji?

Rad bi snemal v Makedoniji, produkcija pa lahko in verjetno tudi bo iz drugih držav. Snemal bi na Balkanu, predvsem v Makedoniji, ker so to kraji, ki jih poznam najbolje. So kraji, kjer sem se rodil in odrasel.

Film je produkcijsko zahteven, tako glede sredstev kot članov ekipe. Kako ste se srečali s produkcijskimi podjetji?

Miško (Mishko, 2018) je neodvisna produkcija, kar pomeni, da v procesu ni bilo vključeno nobeno podjetje. Pomagal mi je prijatelj Samir Ljuma, ki je bil tudi producent in direktor fotografije. Kamere smo si sposodili od prijateljev. Sodelovali so tudi moja mama, oče in brat – vsi so delali kot igralci brez plačila. Makedonija je tako kot Slovenija majhna država, zato je filmski krog manjši in vsi se med seboj poznamo. Največ denarja gre za promocijo filma. Sam sem film poslal na različne filmske festivale, razne na tega (Kinotrip), kamor sem bil povabljen (po FeKK-u). Prijave na festivale stanejo več kot cel proračun za film, kar je normalno. Pri filmih se zapravi največ denarja, ko je film že nastal – za PR, distribucijo in festivale.

Kdo vse vas je pri filmu podpiral?

Vse se je začelo z mojim prijateljem Samirjem Ljumo. Je iz mojega mesta in veliko sva sodelovala tudi pred tem filmom. Mimogrede, ravno je dobil tri nagrade na filmskem festivalu Sundance. Med drugim za res izjemen dokumentarec, ki ga morate videti. Glavne igralce, otroka, pa sem poiskal sam s castingom. Vzel sem si en mesec in spoznal okoli 60 otrok. Bilo je težko ravno zato, ker sem bil sam in sem se moral sam odločiti, kdo je najboljši in najbolj primeren. Za najbolj primernega se je izkazal Marko, ki igra Angela in s katerim sem sodeloval že v prejšnjem filmu. Zanimiva stvar o Mishkotu je, da živi na vasi v gorah in se še nikoli ni zares srečal s filmom ali z igro. V primerjavi z Markom, ki pa je že imel izkušnje. Ampak v dobrih filmih tako ali tako ni igre. Dobra igra je ‘neigra’.

Kakšne napotke so dobili igralci?

V resnici jim nisem pokazal scenarija, celotne zgodbe niso poznali do premiere. Če daš scenarij majhnim otrokom, se ga bodo samo naučili na pamet in vadili pred ogledalom, tako bo vse izpadlo zelo umetno. Imeli smo dvomesečne vaje, da sta se igralca spoprijateljila. Tako sta se za snemanje filma že dobro poznala in smo lahko bolje improvizirali.

Koliko ponovitev je bilo navadno?

Znano je, da se po vsakem prvem posnetku nazdravi. No, mi smo prvi prizor ponovili trinajstkrat. To ni tako slabo, ampak smo si to lahko privoščili samo zato, ker smo neodvisna produkcija in nismo bili časovno omejeni. To je lepota snemanja ‘indie’ filma, ker si svoboden s časom. Snemali smo na primer od avgusta do oktobra, ampak vse skupaj samo 6 dni. Zaradi kamere in zaradi ljudi, ki so vsi imeli službe in druge aktivnosti, ki so se jim morali posvetiti.

Ali mislite, da ima vaš film »indie« estetiko?

Indie postaja žanr, kar pa nasprotuje definiciji indie filma. Opažam tudi, da avtorski filmi postajajo žanr. Mislim, da to, kar bi se včasih smatralo za avantgardo, danes postaja mainstream. Lepo izdelana zgodba pa postaja avantgarda. Danes vsi snemajo eksperimentalne filme, ki pa zares niso eksperimentalni, saj so si med seboj podobni.

Indie postaja žanr, kar pa nasprotuje definiciji indie filma. Opažam tudi, da avtorski filmi postajajo žanr. Mislim, da to, kar bi se včasih smatralo za avantgardo, danes postaja mainstream. Lepo izdelana zgodba pa postaja avantgarda. Danes vsi snemajo eksperimentalne filme, ki pa zares niso eksperimentalni, saj so si med seboj podobni.

Hanis Bagashov

Zakaj ste si izbrali to zgodbo?

Rad imam Andrića. Bil sem star petnajst let, ko sem ga začel brati. Mislim, da se lahko naučiš veliko o filmu in pripovedovanju zgodb le z njegovimi deli. Zelo dobro pripoveduje zgodbe. Njegove zgodbe so dober primer, kakšen bi moral biti dober scenarij. Nekoč sem prebral zanimivo zgodbo iz zbirke Deca (Otroci). Dogaja se leta 1931. Zdelo se mi je, da bi jo lahko posnel. Vanjo pa sem dodal tudi svoje stvari, na primer jabolka.

Pa element begunske krize?

Dodal sem ga zaradi simbolike. Del, v katerem si ljudje zašijejo usta, spominja na to, da Angel ne spregovori. Ne pove, da je Miško razbil okno. Hkrati pa je zato v filmu še ena tema – begunska kriza v Makedoniji.

Vas zanima fotografija?

Tudi fotografiram, lani sem imel razstavo v Muzeju modernih umetnosti v Skopju. Fotografija se mi zdi bolj osebna, fotografiraš sam, film pa je skupinsko delo. Fotografija je bolj abstraktna, ponuja ti več svobode. Vendar pa imam raje film, všeč so mi pisanje in gibajoče slike.

Se vam zdi, da zgodbo bolje poveste z več slikami, kot pa le z eno?

Včasih ena slika pove več kot cel film, vendar pa je bolj vznemirljivo delati s filmom. V filmu imaš zvok, ustvariš lahko dialoge, zgodbo predstaviš skozi zvok. Zvok v filmu ustvari čarovnijo. Film sestavlja več elementov: igralci, glasba, fotografija, oblikovanje, pisanje.

V svojem filmu uporabite veliko bližnjih planov, ki ustvarijo na trenutke precej klavstrofobičen učinek. Kaj ste želeli z njimi doseči?

Gre za kratek film o liku Angele, ki je v dilemi in ključnega pomena je liku slediti.

Tako lahko razumemo tudi uporabo kamere iz roke.

V kratkem filmu se moraš osredotočati na glavni lik, glavni problem in temo. Zelo pomembno je tudi poznati obrt in eksperimentirati v zgodbi.

Kako razumete besedo eksperimentalno?

Igrati se s strukturo, s formo pripovedi. Že od Aristotela obstajajo klasični principi, kako povedati zgodbo. Aristotel je premišljal o treh delih – uvod, jedro in zaključek. Eksperimentirati pomeni igrati se s strukturo in formo delov.

Kaj pa poigravanje z idejo?

Veliko filmov temelji na ideji, še posebej v sodobni umetnosti.

Tudi šestdeseta so bila zelo pomembna za eksperimentalni film, kjer je mnoge filme vodila le ideja, npr. matematični koncepti, ipd.

Tako je v šestdesetih v vseh umetnostih. Po vojni hočejo vsi nekaj novega. Všeč mi je gibanje cinéma vérité. V filmu Miško so deli, ki temu gibanju sledijo – kamera iz roke in dokumentarni način snemanja.

Od kod še črpate navdih? Včeraj ste omenili iranski film …

Rad imam filme Abbasa Kiarostamija, Jafarja Panahija in Asgharja Farhadija. Slednjega sem celo srečal v Sarajevu. Iranski film mi je zelo blizu, ker mislim, da smo bližje vzhodu kot pa zahodu.

Obenem pa je Kiarostami posnel Overjeno kopijo (Copie conforme, 2010), ki deluje precej zahodnjaško.

Njegova eksperimentalnost je v zelo nekonvencionalnem, počasnem ritmu.

Predvsem je ključno delati, zares delati. Veliko pisati, saj je mnogo lažje snemati filme, če vadiš pisanje, če veš, kaj je dobro napisano. Snemati ne moreš vsak dan, to je drago in zahteva veliko ljudi. Lahko pa pišeš in fotografiraš, kadar nimaš možnosti snemanja. Pomembno je, da pripravljaš vedno nekaj novega.

Hanis Bagashov

Kiarostamijev film Ten (Dah, 2002) se v celoti odvije v avtu.

Panahijev pa v taksiju. Zelo všeč sta mi tudi Nuri Bilge Ceylan in Andrej Zvjagincev. Leviatan (Leviafan, 2014) je izjemen. Pri srcu mi je tudi češki novi val. Filmi Jiřija Menzla so odlični, tudi prvi filmi Miloša Formana. Tudi Kieszlowski me navdušuje: obožujem njegov Dekalog (Dekalog, 1989–1990). Kiarostamijev film Hiša mojega prijatelja (Khane-ye doust kodjast, 1987) bi lahko bil navdih za Mishka, saj so prvi Kiarostamijevi filmi o otrocih in za otroke. Prav tako Beli balon (Badokane sefid, 1995) Jafarja Panahija, ki je s Kiarostamijem sodeloval pri scenarijih.

S katerimi filmi ste začeli vi? In kdaj?

Pri trinajstih ali štirinajstih sem spoznal skladatelja, s katerim sodelujem še zdaj. On je napisal glasbo za film Pred dežjem (Pred dozhdot, 1994), ki je dobil v Benetkah zlatega leva in je bil nominiran za tujejezičnega oskarja, režiral ga je Milcho Manchevski. Spoprijateljila sva se in naučil me je mnogo o filmu in literaturi. Poleg tega sem v sedmem in osmem razredu osnovne šole igral v gledališki predstavi Roberto Zucco Bernard-Marie Koltesa. Zato sem vsak dan po šoli hodil na akademijo vizualnih umetnosti, kjer sem poslušal profesorja, ki je s svojimi študenti govoril o Čehovu, Stanislavskem, včasih pa tudi o filmih. Poleg tega sem pripadnik internetne generacije. Vse imamo na spletu.

Kaj pa filmi Teona Mitevske?

Igral sem v njunem filmu When the Day Had No Name (2017).

So vam njuni filmi všeč?

Zelo všeč mi je film Sem iz Titovega Velesa (Jas sum od Titov Veles, 2007).

Katere teme vas zanimajo?

Zgodbe o ljudeh. Sodobne teme so lahko sicer  pomembne, a ne morejo biti v prvem planu, ki ga zaseda zgodba o ljudeh, ki bi se lahko zgodila pred stotimi leti. Ljudje in občutja so isti. Ljubezen obstaja zdaj, kot je obstajala pred milijoni let. Zato mislim, da bi se morala umetnost in filmi ukvarjati s človeškim.

Torej je za vas intimnost na prvem mestu?

Tema je lahko socialna, a mora biti podana na človeški način. Ne moremo reči, da je to črno, to pa belo, to slabo in to dobro. Zato mi je všeč Asghar Farhadi. Kdo je krivec v njegovih filmih? Krivi so vsi. Film bi moral biti kot življenje. Tako je tudi pri Nuriju [Bilge Ceylan]. V njegovih filmih ni toliko zgodbe, je pa v njih življenje.

Ali predstavlja ustvarjanje filmov za vas nujo? Na primer Miško je nizkoproračunski film.

Financiranja za filme ni lahko dobiti. Do sedaj denarja od zunanje institucije za svoj film še nisem dobil. Z novim scenarijem sem se prijavil za sredstva in glede tega bomo videli. A moram delati. Tudi če ne dobim denarja, bom film posnel.

Za svoja leta razmišljate zrelo.

Če veliko delaš na različnih stvareh, dobiš – in to je druga beseda, ki jo sovražim – izkušnje. To sta besedi, ki ju sovražim – izziv in izkušnja. Pravzaprav ne vem, zelo pomembno je brati dobro literaturo. Predvsem je ključno delati, zares delati. Veliko pisati, saj je mnogo lažje snemati filme, če vadiš pisanje, če veš, kaj je dobro napisano. Snemati ne moreš vsak dan, to je drago in zahteva veliko ljudi. Lahko pa pišeš in fotografiraš, kadar nimaš možnosti snemanja. Pomembno je, da pripravljaš vedno nekaj novega.

Hvala!

Hvala vam!