Pogovor z obscenim veseljakom
Na Animateki smo si v sklopu Svetovnega jagodnega izbora lahko med drugim ogledali tudi kratki film z naslovom Te stvari v moji glavi – stran A (These things in my head – side A, 2018) v režiji Luka Bourna iz Birminghama. Gre za vizualizacijo avtorjevih vsakdanjih misli in skrbi, ki v prepletu z zanimivimi zvoki plošče popeljejo na nadrealistično popotovanje po človeški psihi. Pri tem je zanimivo, da je avtor vse naredil sam, animacija je v celoti ročno narisana z vodenimi barvicami. Po ogledu filmov smo naleteli na veseljaka, se z njim zapletli v pogovor in ugotovili, da je to avtor filma, ki nam je tako všeč.
Ostrenje pogleda: Kako se je porodila ideja za film, kakšen je bil proces njegovega nastajanja?
Luke Bourne: Ni je bilo. Ni bilo nikakršnih zgodb ali scenarijev, samo risati sem začel, karkoli mi je že padlo na pamet. Ko sem končal z eno risbo, sem začel z drugo in nato s tretjo ter tako naprej. Na koncu sem jih nekako povezal skupaj, a na zelo ohlapen način. Ni bilo nikakršnega načrta, na neki točki sem samo začel delati.
Skozi celoten film je prisotnega veliko simbolizma. Gre za proces iniciacije, potovanja v sebe, samospoznanja preko stvari, ki se glavnemu liku zgodijo.
Luke Bourne
Kako to, da ste izbrali insekte?
Ta del dejansko temelji na resnični zgodbi. Moja mama živi v južni Španiji, v Andaluziji. Ob robu njenega vrta je reka in nekega dne sem se tja odpravil plavat. Nato sem zaspal ob obali in ko sem se zbudil, sem bil prekrit s piki od insektov. Bilo je noro, vse me je srbelo, ves sem bil zatečen, bila je prav grozljiva izkušnja, verjel sem, da so v mene izlegli jajčeca.
Torej ste glavni lik v vašem filmu vi?
Ne, tisto je nekdo, ki izgleda kot jaz in zveni kot jaz, a nisem jaz.
Na koncu filma se liku na čelu pojavi tretje oko. Je to kakšnega posebnega pomena za zgodbo?
Ja. Skozi celoten film je prisotnega veliko simbolizma. Gre za proces iniciacije, potovanja v sebe, samospoznanja preko stvari, ki se glavnemu liku zgodijo.
Kaj pa je s preostalimi liki, vsi delujejo nekoliko groteskno?
Mislite otroka? To so liki, ki jih nisem prav zares zasnoval, ampak so se samo zgodili skozi proces ustvarjanja. Pojma nisem imel, v katero smer gre zadeva, otrok se je kar pojavil, nisem vedel, kaj se bo z njim zgodilo. Dejansko me vsi sprašujejo, ali se pripravlja tudi Stran B. To je vprašanje, ki ga vsi postavijo. Ja, bo. Ne vem sicer, kdaj, to ne bo moj naslednji film. Ne vem niti, kaj bo na Strani B. Liki, ki se pojavijo v filmu, nimajo ne začetka in ne konca.
Ob ogledu filma smo imeli nekaj asociacij na filme Davida Cronenberga. Ali je tudi on morda na kakršenkoli način vplival na sam nastanek filma?
Seveda! Body-horror, David Cronenberg in čudaške grozljivke, v katerih se s telesi dogajajo groteskne reči.
V filmu opazimo tudi številne druge osebe, ki so prav tako prikazane zelo groteskno in gnusno. Na primer ljudje, ki brez sramu urinirajo po mestu …
Ja, to je Anglija! Študiral sem v Birminghamu in to je nekakšna grozna podoba samega mesta. V bistvu sem poskušal prikazati kontrast med samim podeželjem, kjer se vse skupaj začne, in nato prehod v mesto, kjer je vse zelo grozno in groteskno in kjer ljudje urinirajo po ulicah in vneto tipkajo po zaslonih. Želel sem prikazati razliko med enim in drugim svetom.
Koliko slik je bilo potrebnih za oživitev filma?
Toliko (naredi približno 30-cm razmak z rokami)! (smeh) Vzelo mi je približno 5 mesecev časa. Preprosto sem začel z risanjem in slikanjem. Vse je naslikano z vodenimi barvami, večino časa sem preživel za mizo, kjer sem risal in slikal, nato pa vse skupaj skeniral, skeniral, skeniral … in na koncu dodal še nekaj posebnih učinkov v postprodukciji. Vse sem naredil sam, od zvoka do glasbe, skratka, popolnoma vse, ker mi ljudje niso všeč.
To bi lahko sklepali po načinu, na katerega so prikazani ljudje v filmu.
Ja, najbrž res. Že od samega začetka je to bilo nekaj, kar sem želel ustvariti popolnoma sam in predstaviti vse misli in reči iz svoje glave. Pri tem procesu spravljanja stvari iz glave na papir je šlo celo za nekakšno terapijo.
Ali je delovalo?
Za nekaj časa.
Upamo, da je, ker se že veselimo naslednjega projekta, Strani B!
Stran B sicer ne bo moj naslednji film. Naslednji film bo zelo oseben projekt, ki bo zelo drugačen. Stran B pa bo nato zagotovo sledila temu, saj sem ljudem obljubil, da ga bom ustvaril.
Ker bo šlo za tako oseben film, si z njim želim še več terapije. Gre za resnejše stvari in misli v moji glavi.
Ali menite, da lahko igrani film doseže enak učinek pri izražanju samega sebe kot animirani film, zdi se, da lahko animirani film tu zares preizkuša meje?
Se popolnoma strinjam, vpisal sem se na fakulteto, na kateri sem študiral animacijo in film, vendar sem nad filmom v zadnjem letu obupal in se povsem posvetil animaciji, saj ta ponuja veliko več možnosti. V filmu je veliko težje raziskovati in prikazati blaznost, norost ali nadnaravno, zato potrebuješ masko in posebne učinke, medtem ko je animacija zgolj domišljija. Česarkoli se lahko domisliš, lahko prikažeš na platnu.
Zdi se tudi, da ljudje lažje in prej sprejmejo kakršnokoli nenavadnost, če je ta animirana, meje primernosti so manj toge.
Ne znam lepo risati, vse, kar narišem, je grdo in groteskno, s čimer sem se sprijaznil in vzel za svoje. Če ne znam lepo risati, zakaj bi se sploh še trudil, bo pač vse zgledalo grdo, umazano in gnusno in tako mi je všeč.
Luke Bourne
Res je, lažje se izmažeš z animiranim filmom in risbami. Recimo, če prikažeš penis v igranem filmu, so ljudje ogorčeni, v animiranem filmu ga sprejmejo. Meje za goloto, horror in grotesknost so v animiranem filmu veliko bolj zabrisane, kar vidim kot prednost.
Ko smo že pri goloti, vaš film vsebuje veliko telesnega, kar prikažete na zelo gnusen način, veliko je izločanja ipd., kako ste se odločili za tak prikaz?
Tak je moj stil ilustriranja, vse moje risbe temeljijo na ilustracijah. Ne znam lepo risati, vse, kar narišem, je grdo in groteskno, s čimer sem se sprijaznil in vzel za svoje. Če ne znam lepo risati, zakaj bi se sploh še trudil, bo pač vse zgledalo grdo, umazano in gnusno in tako mi je všeč.
V tem je poseben čar. Boste pri naslednjem projektu tudi vse narisali ročno ali razmišljašte o uporabi računalniške animacije?
Ja, pri svojem delu poskušam biti čim bolj analogen, ne maram digitalnega in sovražim 3D animacijo.
Torej je podobno kot s telefoni v filmu?
Do neke mere ja, vsaka stvar ima svojo funkcijo in onstran tega mi je odveč, enako je z vso tehnologijo, če je ne potrebujem, se ji izognem. Enako je tudi pri animiranju, vse narišem in naslikam ročno. Enako je z glasbo, ki jo slišite – ni procesirana, vse kar sem naredil je, da sem jo posnel na računalnik.
Radi delate sami. Bi vas ekipa omejevala?
Ekipa bi le pospešila proces. Poleg tega sem pri svojih stvaritvah rad odgovoren za vsak njihov vidik. Če imam čas – zakaj pa ne?
Kdo je poleg Cronenberga vplival na vas?
Ralph Bakshi je bil ogromen vpliv. Tudi Mike Judge je neverjeten: odraščal sem z Beavisom in Buttheadom. Navdihnil me je še John Kricfalusi, ustvarjalec Rena in Stimpyja. Po prvi sezoni je bil odpuščen. Zmešan je, popolnoma je zmešan. Pri intervjujih z njim je to razvidno. Toda njegovo delo je neverjetno. Njegov ustvarjalni proces je prežet z norostjo: s tem se lahko poistovetim. Med risanjem je imela velik vpliv tudi glasba, ki je bila ves čas v ozadju: od tega, kaj sem poslušal, je bilo odvisno, kako in kaj sem risal, kako so bile stvari videti in kako so se premikale.
Zakaj ste uporabljali vodenke? So bili razlogi osebni ali praktični?
Všeč mi je, da je vse nekako ‘majavo’, grobo, umazano. Ni gladkih linij.
Najlepša hvala.
Hvala tudi vam.